Tiskane izdaje
V begunskem taborišču Kakuma v Keniji so tekli mimo tisočerice šotorov, čakali in upali na boljše življenje. Dokler jih ni nekega dne obiskala nekdanja svetovna rekorderka v maratonu Tegla Loroupe s svojo fundacijo in jim pripravila atletske kvalifikacije. Pet jih je izstopalo. Pet od 65 milijonov po vsem svetu. Tek je postal njihova priložnost. »Ko smo začeli s tem projektom, sem se spraševal, kaj lahko pričakujemo od teh ljudi,« se je spominjal trener Volker Wagner. A če kaj, potem se mu ni bilo treba bati, da bi bili ti posamezniki premalo zavzeti. Z gorečo željo so vadili, da so si zagotovili nastop na olimpijskih igrah v Riu, kjer bodo nastopili v reprezentanci desetih beguncev - šest atletov, dva judoista in dva plavalca, iz Južnega Sudana, Etiopije, Demokratične republike Kongo in Sirije.
Infografika: Delo
Izpolnili so olimpijske kriterije kot vsi ostali, toda njihova pot v Rio je neprimerno težja kot pot vseh drugih 10.000 športnikov, ki se bodo predstavili na OI. Vsak od deseterice je prišel s svojo težko usodo. Yiech Pur Biel je bil denimo star devet let, ko je leta 2005 v sudanski državljanski vojni postal sirota. Njegova mati ga je pustila pri sosedih, ko je odšla iskati kaj za pod zob. Ni se vrnila in Yiecha so poslali v taborišče na sever Kenije. James Nyang Chiengjiek ni bil veliko starejši, ko so ga po smrti očeta ugrabili vojaki in ga rekrutirali v svoje vrste. Uspelo mu je zbežati in tudi sam se je zatekel v Kakumo, kjer je bilo tedaj 200.000 ljudi, vsi brez doma, mnogi tudi brez upanja. Rose Nathike Lokonyen se je skrila in se rešila med obleganjem njene vasi. Že leta 2002 je prišla v Kenijo, od koder so se starši vrnili nazaj v Sudan, sama pa je ostala v kampu, hodila v šolo in tekla. Paulo Amotun Kokoro je tekel za življenje, ko so streljali nanj. Tudi Anjelina Nadai Lohalith je v vojni izgubila starša in bolj kot vse na svetu si ju želi spet srečati. S teto je prišla v begunsko taborišče in se tam med izobraževanjem opogumila in preizkusila v kvalifikacijah Tegle Loroupe, ki bo ekipo v Riu tudi spremljala kot vodja odprave.Plavalka skoraj utonila na poti v Evropo
Tudi ostala peterica je na drugih delih sveta doživljala podobne zgodbe. Kako ironično, da iz Sirije prihajata dva plavalca, ki sta preživela pot na napihnjenih čolnih čez Egejsko morje, za boljše življenje v Evropi. Tam sta od države do države iskala zatočišče, komaj 17-letna Yusra Mardini ga je našla v Nemčiji, 25-letni Rami Anis v Belgiji. Rami ni želel k vojakom, v Gentu pa letos februarja tudi ponovno začel s plavalnimi treningi in si priboril nastop v disciplini 100 m delfin. Yusrina družina je pobegnila iz Damaska, najprej v Bejrut, nato v Izmir, od koder se jih je 20 s čolnom, za šest, sedem ljudi, podalo proti otoku Lezbos. Bili so pretežki in ker sta bili s sestro med redkimi, ki sta znali plavati, sta odšli v vodo. »Pomislila sem, da res ne smem utoniti, glede na to, da sem trenirala plavanje,« je dejala. A dejansko je bila pred obalo popolnoma izmučena od boja z velikimi valovi, ni se več mogla premikati in se z eno roko komaj še držala čolna. Danes pravi, da jo zmrazi, ko pogleda morje, nikdar več ne bo plavala nikjer drugje kot v bazenu. Pot so nadaljevali prek Makedonije, Srbije, Madžarske in Avstrije v Nemčijo. Danes se je že lepo vklopila v življenje v Berlinu, se spet posvetila plavanju. Zaveda se, da ima v Evropi veliko boljše možnosti za napredek. »Ko si športnik, ne misliš na to, ali si Sirec, Nemec ali Anglež. Misliš le na svojo dirko, imaš svojo progo, nadeneš si opremo in greš.«
Judoista Popole Misenga in Yolande Bukasa Mabika sta bila ujeta v krempljih vojne v Kongu, kjer sta sicer že kot otroka spoznala judo. Za azil sta v Braziliji zaprosila med svetovnim prvenstvom leta 2013 in odtlej trenirata v Riu, olimpijske igre bodo tako skoraj kot njune domače. V strahu za svoje življenje je Etiopijo zapustil tekač Yonas Kinde. V Luksemburgu vozi taksi in teče. Normo za nastop v maratonu je dosegel lani v Frankfurtu, povsem zasluženo, čeprav so njegove možnosti za trening omejene, živi drugačno življenje kot drugi profesionalni športniki. Toda ob takšnih življenjskih izkušnjah se nič več ne zdi težko. Ne boji se podati v boj z najboljšimi. »Ponosen sem in vesel za to priložnost. Življenje begunca ni enostavno, a stvari se spreminjajo, predvsem zaradi moje ljubezni do tega športa,« pravi tekač, ki je sicer šele lani odtekel prvi maraton in se kvalificiral za OI. »Rad bi dosegel svoj najboljši čas, se meril z najboljšimi, zakaj pa ne bi sanjal tudi o kolajni?«
Popole Misenga (desno) in Yolande Mabika (levo) med treningom Foto: Reuters/Nacho Doce
Ne glede na to, kakšne so njegove dejanske možnosti, je cilj že izpolnil. »Če lahko kakšnemu od njih vdahneš nekaj upanja, je projekt uspešen,« pravi tekaški trener iz Kakume Wagner, ki bo atlete spremljal tudi v Riu. Tam se bodo begunci kot reprezentanca predstavili tudi na odprtju olimpijskih iger. Z olimpijsko zastavo bodo na prizorišče zakorakali takoj za domačo reprezentanco in gotovo poželi veliko navdušenja. Nastanjeni bodo v olimpijski vasi, nosili bodo drese Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), njihove stroške bo krila posebna olimpijska fundacija, ki bo tudi v nadaljnje podpirala njihove kariere. »Ti begunci nimajo doma, ekipe ali svoje himne. Zato smo jim ponudili zatočišče pod olimpijskimi krogi, dom skupaj z vsemi drugimi športniki sveta. To bo simbol upanja za begunce po vsem svetu, upam, da se bo zaradi njih svet tudi bolj zavedal begunske krize, ki vlada v naši družbi. Naj bo to tudi signal mednarodnim institucijam, naj jih opomni, da so begunci ljudje, ki lahko našo družbo obogatijo. Ti športniki bodo pokazali, da so se, ne glede nato, kakšne življenjske tragedije so doživeli, še vedno sposobni dvigniti, s svojo nadarjenostjo, sposobnostmi, močjo in človeškim duhom,« jih je opogumljal tudi predsednik MOK Thomas Bach.
Za nastop na OI je sprva kandidiralo 43 športnikov, ki imajo uradni status begunca po UNHCR, prek kvalifikacij v državi, kjer so nastanjeni, si jih je izborilo nastop deset. MOK želi čim večjemu številu športnikov omogočiti enakovredne razmere za pripravo na tekmovanja in v ta namen podeljuje številne štipendije. V strategijo razvoja do OI 2020 je posebej zajel tudi mednarodno begunsko krizo in zagotovil dodatna dva milijona dolarjev, da bi podobne primere, kot je teh deset športnikov, podpirali tudi nacionalni olimpijski komiteji. Več kot 15 držav je ta sredstva že uporabilo in morda spremenilo prihodnost kakšnemu - še nedavno brez prihodnosti.
