Vratar, ki je zmagal na kolesu

Kolesarska sreča je opoteča. To je na najbolj krut način na olimpijski cestni dirki spoznal Vicenzo Nibali, ki je na poti do kolajne, če ne že zmage na Copacabani, storil le eno napako med spustom in končal v bolnišnici z zlomljeno ključnico. A podobne občutke dobro pozna tudi tisti, ki je izvlekel največ iz Italijanove nesreče – novi olimpijski prvak Greg van Avermaet.

Nibali se bo najbrž stežka sprijaznil s tem, kakšna priložnost mu je spolzela iz rok, ko je 11 km pred ciljem pristal na trdem asfaltu. A najbolj pomembno je, da se pobere in poskusi znova. Tako je storil van Avermaet, ki je spomladi dirko vseh dirk za Belgijce, Po Flandriji, začel kot papirnati favorit, nato pa na granitnih kockah, ki jih pozna kot svojo dlan, padel in bolj kot zlom ključnice objokoval to, da mu je ušel morda največji trenutek v karieri. Že mesec in pol kasneje je bil spet na kolesu, leto 2016, ki se je začelo z nočno moro, pa se je prelevilo v sanjsko. Najprej na Touru, kjer je po 200 km dolgem pobegu – zadnjih 17 km je prekolesaril sam – dobil 5. etapo, po kateri je tri dni nosil tudi rumeno majico. Takrat je govoril, da so to eni najlepših trenutkov v njegovi karieri, ampak ni vedel, kaj ga čaka v Riu. »Na štartu sem si dajal le petodstotne možnosti, da bi zmagal, a potem sem se med dirko počutil izvrstno. Noge so me dobro nesle, bil pa sem tudi dovolj pozoren, da sem se pravi čas priključil Jakobu Fuglsangu, ki se je pognal v lov za Rafalom Majko. Priznati moram, da sem imel veliko sreče. Ampak vsi vemo, da je šport pač takšen. Italijanska reprezentanca je z Nibalijem na čelu odpeljala izjemno dirko. Vincenzo je imel moč in pogum, da je opravil odločilno selekcijo, nato pa najbrž nekoliko preveč tvegal na spust. Vsi prepogosto preveč tvegamo,« je razplet olimpijske dirke orisal van Avermaet, šele drugi Belgijec z olimpijskim zlatom na cestni dirki. Pred njim je to uspelo le Andreju Noyelleju v Helsinkih 1952. Veliki Eddy Merckx je osvojil vse, le naslova olimpijskega prvaka ne, ampak zato, ker so v njegovem obdobju pod petimi krogi dirkali le amaterski kolesarji.

Van Avermaet je tako končal dolgo belgijsko pričakovanje, predvsem pa je uresničil družinske sanje. Aime, njegov ded po očetovi strani, je bil profesionalec v 50. letih minulega stoletja, njegov oče Ronald je bil soliden amater, na olimpijskih igrah v Moskvi 1980 pa je odstopil. Kamiel Buysse, dedek po materini strani, je leta 1961 nastopil na Touru. Kolesarstvo je bilo Gregu očitno usojeno, čeprav ni bilo njegova prva športna izbira. V mladih letih je bil nogometni vratar pri Beverenu, a ni bilo zapisano v zvezdah, da bo življenje preživel med vratnicami. »Nekoč sem obiskala vedeževalca, ki mi je dejal, da ima moj sin blestečo športno prihodnost, a ne v nogometu, temveč v drugi panogi. Tega mu takrat nisem povedala, ker nisem želela vplivati nanj. Hotela sem, da se sam odloči za svojo pot,« je pred časom razkrila njegova mati Bernardette Buysse. »Bil sem kar dober vratar, želel sem se prebiti v prvo ligo, a pri 18 letih sem obsedel na klopi, kar me ni zanimalo. Nato sem se odločil za kolesarsko pot svojih staršev in očitno se je vse dobro izteklo,« je o športnem preskoku, ki bi ga lahko primerjali tudi s tistim Primoža Rogliča, našega nekdanjega smučarskega skakalca, ki je nenadejano zablestel na kolesu, povedalo novo prvo ime belgijskega kolesarstva. Zadnja leta je veljal za večno drugega, saj je dosegel kopico vrhunskih rezultatov na največjih klasičnih dirkah, a ni zmagoval. Zdaj je olimpijski prvak in čeprav šteje že 31 let, se zdi, da ima pred seboj še lepo kolesarsko prihodnost. Kaj je ne bi imel, ko pa ima tako velik razpon vrlin – v klanec ni daleč od najboljših, v šprintu pa tudi zna premagati Petra Sagana.