Tiskane izdaje
Ljubljana – Niso le športniki in njihovi trenerji tisti, ki bodo prihodnji mesec v Riu zastopali slovenske barve. Na olimpijskih tekmovališčih bodo »službovali« tudi delilci pravice in prostovoljci. Izziva na južni polobli se veselita gimnastični sodnik Enis Hodžić Lederer in prostovoljec Tilen Mcquarrie.
Trinajst slovenskih sodnikov in sodnic bo budno spremljajo dogajanje v svojih športnih panogah v Riu. Med njimi bo tudi nekdanji telovadec Enis Hodžić Lederer. Skupaj z ženo Dunjo, ki prihaja s Hrvaške, naj bi bila prvi zakonski par iz različnih držav, ki bo sodil na igrah. »OI imajo poseben čar, ki ga nikoli nisem izkusil kot tekmovalec, ga pa zdaj doživljam v drugi vlogi. Pozitivno vzdušje tega prestižnega tekmovanja pričakujem tudi v Riu,« je povedal Enis, ki sodniško vlogo v gimnastiki opravlja že 15 let. Služboval je na OI v Londonu 2012, devetih svetovnih prvenstvih in 14 evropskih, 45 svetovnih pokalih, dveh univerzijadah. Domačih tekem ne šteje več. V Rio ga je – enako kot druge sodnike – povabila Svetovna gimnastična zveza.
Sodi na vseh šestih orodjih – parterju, konju, krogih, preskoku, bradlji in drogu. Na velikih tekmovanjih s kolegi žrebajo, na katerem orodju bodo ocenjevali telovadce. Če v finalu izžreba orodje, na katerem bo nastopil tudi tekmovalec, ki je njegov rojak, ga prestavijo na drugo. V kvalifikacijah je sojenje »svojemu« tekmovalcu dovoljeno.
Enis najraje sodi na bradlji in drogu. Za vsako sojenje se temeljito pripravi, pregleda vaje, prebere pravilnik za pomembne elemente. Pred vsakim velikim tekmovanjem ima šest glavnih sodnikov z vodjo tehničnega komiteja še seminar. Ker se v gimnastiki vse odvija zelo hitro, se zgodi, da sodniki včasih nehote tudi kaj spregledajo. Če se trenerji s sodniško oceno ne strinjajo, lahko vložijo uradni priziv in nato skupaj pogledajo posnetek. »Če naredim napako, se opravičim. Drugo pa je, če tekmovalcu ne priznam elementa, v smislu, da ga ni dobro izvedel. Pri tem ne popuščam,« je razpredal Enis Hodžić Lederer, ki v gimnastičnih krogih velja za priljubljenega sodnika z odprtim pogledom.
Ingografika: Delo
Odgovornost in stres
»V dvorani smo od jutra do večera, treba je biti zelo zbran. Sodniško delo je odgovorno, včasih tudi stresno,« je razkril, da niso samo tekmovalci tisti, ki imajo tremo in poudaril, da je sojenje zelo kompleksno. »Beležiš si napake in vse, kar si pri vaji videl, nikoli pa ne veš, kaj bodo storili drugi kolegi. Veliko sodniških izkušenj imam, ampak včasih 'ga pihnem' za pol točke ali točko – nehote –, pa sploh ne vem, od kod. Zaradi odbitkov se to dogaja vsem,« je poudaril in dodal, da se sodnikom najbolj gleda pod prste, ko ocenjujejo svoje rojake.
Gimnastika mu je prinesla tudi življenjsko sopotnico. Z ženo Dunjo sta se spoznala leta 1990 na pripravah v Osijeku (kot zanimivost: ob tisti priložnosti je s seboj na priprave vzel tudi tedaj 13-letnega Mitjo Petkovška). S telovadko sta pozneje vzdrževala kontakt prek pisem in razglednic. Danes imata tri otroke, že dvanajst let uspešno vodita podjetje Enko šport in sodita na gimnastičnih tekmovanjih. »Posebnih ločnic si med službo in zasebnim življenjem ne postavljala. Vrhunsko sodelujeva, sva izjemen tandem,« je o usklajevanju različnih področij povedal Enis Hodžić Lederer, ki se je letos lotil še enega novega izziva: postal je generalni direktor Gimnastične zveze Slovenije.
Rio je obiskal pred dvema mesecema. V spominu mu je ostal kot velemesto s prometnim kaosom. Zaradi kriminala se po mestu ni sprehajal z najboljšim občutkom, s seboj, denimo, ni nosil telefona ali fotoaparata. V neposredni bližini hotela, v katerem so bivali, se je v tistih dneh zgodil uboj. A pravi, da je treba olimpijskim igram pristopiti s pozitivnim vzdušjem. S takšno držo se bo, ko bo na OI prost, odpravil tudi v favele, ki si jih želi ogledati od blizu.
Prostovoljni gasilec
Med tistimi, ki so v Braziliji prvič, je tudi 18-letni Tilen Mcquarrie. Mladi prostovoljec je sin nekdanje slovenske alpske smučarke Andreje Leskovšek-Mcquarrie, ki je od zimskih iger v Salt Lake Cityju 2002 odgovorna za povezavo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) z nacionalnimi komiteji. Z olimpijskim duhom je najstnik podrobno seznanjen, saj se je družina zaradi mamine vloge selila po olimpijskih prizoriščih. Zadnjih šest let domujejo v Sloveniji, v Komendi.
Tilen Mcquarrie bo prvič okusil olimpijsko prostovoljstvo. Skrbel bo za slovensko reprezentanco. Foto: osebni arhiv
»Doma sem veliko poslušal o organizaciji olimpijskih iger. Predstavljam si, koliko dela in truda je potrebno za organizacijo takšnega dogodka,« je dejal najstnik, rojen v ZDA (prebival je še v Italiji in Kanadi), ki z navdušenjem pričakuje olimpijsko izkušnjo. »Prepričan sem, da bo zelo pestro in zanimivo, veselim se novih poznanstev in sodelovanja s prijaznimi ljudmi, ki nam bodo postregli tudi s svojimi izkušnjami,« je o brazilskem izzivu razmišljal Tilen, ki je pred dvema letoma postal prostovoljni gasilec, približno 1000 ur prostovoljnega dela je nabral v petih mesecih v begunskem centru v Dobovi. »Prostovoljstvo mi je všeč, ker se počutim, da sem nekaj dobrega storil za nekoga, ki potrebuje pomoč,« je povedal, kaj mu pomeni tovrstno udejstvovanje, v katerega je vpet.
Na prizorišče brez skrbi
Ko gre za šport, je kot prostovoljni gasilec pomagal na kolesarskih dirkah. »Športa ne spremljam redno, a ko ga, v tem zelo uživam,« je dejal in dodal, da bo vesel, če bo v Riu imel čas za ogled kakšne tekme. »Če časa za to ne bo, pa tudi ne bo nič narobe,« je mladi prostovoljec, ki je v preteklosti treniral smučanje, hokej, kickboks, triatlon in judo, osredotočen na svoje naloge in obveznosti, ki ga čakajo. V Riu bo pomagal slovenski olimpijski odpravi.
»Že zdaj se počutim kot da sem del nečesa velikega. Najbolj zanimivo mi bo odpotovati nekam, kjer še nisem bil in tam sodelovati,« je nizal občutke ob vlogi, ki ga čaka. Portugalščine ne govori, a jo nekaj malega razume: »Znam namreč italijansko. Me pa nič ne skrbi, saj sta v olimpijski vasi uradna jezika angleščina in francoščina. Govorim oboje,« je razkril najstnik, ki naj bi imel en dan v tednu prost. Prireditelji mu bodo priskrbeli uniformo in hrano v olimpijski vasi.
»Nekaj dni bom stanoval v olimpijski vasi, nekaj časa tudi zunaj nje. Za kriminal in promet me ne skrbi, prepričan sem, da bo za vse poskrbljeno, kot je treba,« je potrdil, da samo še odšteva dneve, ko se bo začelo zares.
