Cologna na hitro požel večino letine

Smučarski tek: zlati Švicar Dario Cologna se v olimpijskem Sočiju posmehuje konkurenci.

Objavljeno
15. februar 2014 01.38
T. V., šport
T. V., šport
Rdeča Poljana – O stresu in bremenu, ki na največjih tekmovanjih pogosto skopljeta grob športnim ciljem celo največjih zvezdnikov, so se desetletja kopičile študije in razprave. A Dario Cologna se na vse prav požvižga. Tedne in mesece ga ni bilo nikjer, užival je, ko je spremljal ugibanja o svoji olimpijski usodi, od včeraj si lasti že dve olimpijski lovoriki.

Saj ne, da si je lani načrtno zastavil pot, na kateri bi do iger v Sočiju komaj kdaj stopil v smučino svetovnega pokala. A v prvi polovici novembra si je na treningu tako grdo poškodoval gleženj, da je moral zaradi strgane vezi na operacijo, kar ga je za nekaj tednov povsem ustavilo v odštevanju do olimpijskih nastopov. Ne le, da je moral zgodbo začeti graditi znova, znašel se je tudi pred hudo preizkušnjo, kako v red spraviti glavo, v kateri mu je kar brenčalo od vsega hudega. Tolažil ga je tudi glavni trener Guri Hetland, ki je bil prepričan, da je poleti zgradil izjemno osnovo in telesu ne bo težko ujeti ritma konkurence, ko se bo enkrat postavil v sosednjo smučino.

Seveda pa mu je tudi pomagalo, da ni prvič prehodil trnove poti, sploh pred ZOI. Pred Vancouvrom 2010 si je denimo pred sezono natrgal stegensko mišico, a v Kanadi vseeno osvojil olimpijski naslov na 15 km prosto. Vendar je tedaj vsaj nastopil na večjem delu tekem za svetovni pokal ter sproti preverjal sebe in tekmece. Letos se je 27-letni Švicar vrnil šele na tekmi 1. t. m. v Dobbiacu, in to v šampionskem slogu, z 2. mestom, njegov včerajšnji zlati tek na 15 km klasično pa je bil šele njegov peti v tej zimi, tretji olimpijski. Mar lahko vse skupaj zveni še bolj kičasto od tega, da je v petih nastopih zime v eliti kar dvakrat stopil na najvišjo stopničko zmagovalnega odra, obakrat na ZOI, enkrat pa tik pod njo (svetovni pokal)?

Pri tem je malce spomnil tudi na velikega Bjørna Daehlija, po številu odličij z ZOI še vedno najuspešneješega tekača vseh časov – mimogrede, Marit Bjørgen ga letos pač ne more več ujeti –, ki je pred 16 leti v Naganu po veliki zmagi na 10 km dvajset minut v cilju čakal zadnjeuvrščenega Kenijca Phillipa Boita, da bi mu stisnil desnico. Cologna jih je v čakanju na tekača iz Peruja Roberta Carcelena na štadionu preživel še osem več, a po mučenju v vnovič pomladanskem snegu pri 14 stopinjah mu je vračanje sape prav prišlo. S tem je namreč edini tekač dosedanjega tekaškega sporeda na ZOI, ki si že lasti dve olimpijski lovoriki, po uvodnem skiatlonu, čemur so se na njegovem twitterju poklonili tudi rojaki, teniška igralca Roger Federer in Stanislas Wawrinka, kolesar Fabian Cancellara, alpski smučar Carlo Janka ...

Njegovemu ritmu sta tokrat kolikor toliko sledila le Šveda, srebrni Johan Olsson in bronasti Daniel Richardsson, s čimer so Švedi že pri sedmih olimpijskih tekaških odličjih; praznih rok so ostali le v za Slovenijo bronastem ženskem šprintu, v katerem je trojno norveško zmagoslavje preprečila Vesna Fabjan. V norveški moški reprezentanci nasploh zvonijo vsi alarmi, saj so doslej osvojili le dve odličji, zlato Oleja Vigna Hattestada in bron vodilnega v svetovnem pokalu Martina Johnsruda Sundbyja, ki pa je včeraj prav tako obnemogel v snegu Rdeče Poljane. Končal je kot 13. in iskreno priznal, da so, kot kaže, narobe stopnjevali formo in da bodo zdaj poskušali položaj reševati s štafeto, ekipnim šprintom in tekom na 50 km. Podobno kot Rusi, ki doživljajo pravi polom in ob vsem denarju, ki so ga porabili minula leta, še vedno čakajo na odličje.