Gospod je sporočil: Jevgenij, dovolj je

Jevgenij Pljuščenko je eden najbolj znanih ruskih športnikov, ki močno presega meje umetnostnega drsanja, v njegovi domovini zelo priljubljene panoge. Uživa, ko je v središču pozornosti, ko zabava občinstvo in veliko predstavo je prihranil tudi za konec kariere. A ta ni bila takšna, kot si je želel, je pa vseeno zasenčil celotno četrtkovo dogajanje v Sočiju.

Eden najuspešnejših tekmovalcev v zgodovini umetnostnega drsanja je vedno zbujal mešana čustva. Na eni strani so bile izjemne predstave na ledu, ki so ga popeljale do velikih uspehov in statusa velezvezdnika v Rusiji – mimogrede, leta 2008 je na evroviziji v Beogradu z drsanjem spremljal nastop zmagovalca Dime Bilana – ter na drugi kar nekaj spornih trenutkov, s katerimi je pokazal na svojo slabšo plat, predvsem na to, da zelo slabo prenaša poraze. Tako ni bil v najboljšem odnosu z Aleksejem Jagudinom, potem ko ga je ta ugnal na OI v Salt Lake Cityju, še slabše je prenesel zmago Evana Lysacka pred štirimi leti v Vancouvru, saj je za Američana ocenil, da ni pravi zmagovalec (Lysacek namreč ni izvedel niti enega četvernega skoka), zato je na slovesni razglasitvi sprva tudi stopil na najvišjo stopničko zmagovalnega odra ... Nastop v Sočiju pa je bil kontroverzen od samega začetka.

V bistvu do njega niti ne bi smelo priti, saj je na lanskem ruskem prvenstvu, ki je odločalo o edinem ruskem predstavniku med posamezniki na OI, pristal za komaj 18-letnim Maksimom Kovtunom. K temu so gotovo prispevali tudi zelo redki nastopi, saj je pred letom dni prestal še eno operacijo, tokrat na hrbtu, ki je bila že njegova 12. Sprva se je zdelo, da se je sprijaznil s tem, da prihajajo nove moči, telo pač tudi ni najbolje sodelovalo z njim, a ko je spet ulovil nekoliko boljšo pripravljenost, se je njegova želja, da nastopi še na domačih igrah, znova okrepila. Ob Kovtunovem le 5. mestu na januarskem EP, na katerem sam ni nastopil, je znova zavohal priložnost, saj so se v ruski zvezi zbali, da bi mladec pregorel tudi na domačem tekmovanju, zato so mu obrnili hrbet. Tako je Pljuščenko na OI vstopil skozi stranska vrata, zavoljo spornega izbora – nastop pred posebno komisijo – je v Soči prispel še pod posebnim povečevalom, s še večjim pritiskom, bremenom. A že v prvem nastopu se je vsega tega znebil, saj je prispeval pomemben delež k ruskih ekipni zmagi v novi disciplini na igrah.

»Star sem 31 let in to mi pomeni vse na svetu. Gre za prvo rusko zlato kolajno na teh OI in uživam v tem, če sem prvi,« si je oddahnil po ekipni preizkušnji, s katero je postal drugi drsalec v zgodovini s štirimi olimpijskimi kolajnami (med posamezniki je bil zlat v Torinu) po Gillis Grafströmu, ki mu je to uspelo med letoma 1920 in 1932. In Šveda bi lahko prehitel, če bi se poslovil tako, kot si je želel – v velikem slogu. A že po nekaj minutah ogrevanja pred četrtkovim kratkim programom je utišal gledalce v Ledeni gori. Ob doskoku po trojnem axlu je imel občutek, kot da bi dobil nož v hrbet, po kratkem posvetu s trenerjem je bilo zanj iger in tudi kariere konec. Namesto da bi ga še zadnjič z ledu pospremile ovacije gledalcev, so ga le vzdihi in nejevera, kaj se je ravnokar zgodilo …

»Kariera je zame končana. Sicer ne na način, kot bi si želel, zelo sem razočaran, a vendarle odhajam z zlato kolajno, kar je čudovito. Leta še niso problematična, 12 operacij pač in mislim, da mi Gospod sporoča: Jevgenij, dovolj, dovolj je bilo drsanja. Želel sem vztrajati do konca, a čudeža ni bilo, nočem pa postati invalid, rad bi normalno hodil. Opravičujem se navijačem, a potrudil sem se, na koncu sem skorajda jokal,« je konec oznanil Pljuščenko, pri čemer so zlobni jeziki hitro dodali, da bi lahko točil zgolj krokodilje solze. Mnogi so namreč prepričani, da je vse skupaj načrtoval, pač kot del svojega šova in nepozabnega slovesa – da bi se lahko poslovil z zlato posamično kolajno, je le malo verjetno –, namesto da bi svoje mesto prepustil enemu od rojakov. Pljuščenko je sicer kasneje pojasnil, da je želel nastop odpovedati še pravočasno, a v zvezi niso našli zamenjave zanj, vendar kritikov ni prepričal, številni so se razgovorili o njegovi ne ravno prijetni osebnosti.

Ne glede na to, kako se je poslovil, je dejstvo, da je še zadnjič v tekmovalni karieri dvignil prah, ki pa se bo hitro polegel in za njim bo ostala le izjemna zapuščina, dosežki, ki se jim bo težko približati. Bronasta kolajna, ki jo je pri 15 letih osvojil na svetovnem prvenstvu 1998, je bila odskočna deska za veličastno športno pot, na kateri je osvojil štiri odličja na OI (2 zlati, 2 srebrni), pet na SP (3 zlata, po eno srebrno in bronasto) in 10 na EP (7 zlatih, 3 srebrna). Poslej bodo njegove vragolije na ledu – potem ko si bo pozdravil hrbet – na ogled le še v šovih, na vprašanje, ali bi lahko še tretjič vrnil za OI, potem ko je upokojitev napovedal že tako po Torinu 2006 kot Vancouvru 2010, pa je njegov trener Aleksej Mišin odvrnil: »Mogoče za paraolimpijske!«