Tiskane izdaje
Soči – Le za dve reprezentanci, Rusijo in Kanado, realno na tem olimpijskem hokejskem turnirju ni štelo nič drugega razen zlata. A domače sanje je že hitro v četrtfinalu razblinila Finska, reprezentanti iz domovine hokejske igre pa so se za konec vnovič dobro odrezali in tako kot pred štirimi leti v Vancouvru osvojili naslov olimpijskih prvakov.
Med stroko je bilo precej ugibanj o zmagovalcu tekmovalnega vrhunca slehernih zimskih olimpijskih iger, finalnega dvoboja v hokeju, ki je kajpak napolnil nekaj več kot 11.000 sedežev v osrednji dvorani, domačega občinstva pa po slovesu ruske reprezentance ni prav pretirano vznemirjal.
Kanadčani, že tradicionalno med udarnimi kandidati za vrh na velikih hokejskih turnirjih, so se v ne prav prepričljivi luči prebili čez oviri končnice do finala (Latvija 2:1, ZDA 1:0), Švedi so nadaljevali po poti, ki jo je selektor Per Märts predstavil že lansko pomlad na svetovnem prvenstvu v Stockholmu. Takrat so namreč rumeno-modri igrali iz tekme v tekmo bolj prepričljivo in se nato veselili lovorike. In tudi v Sočiju jim je kazalo dobro. V četrtfinalu so ugnali naše ponosne rise (5:0; po 40 minutah 1:0), v boju za veliki finale sosede Fince z 2:1. »A prav ta polfinalna predstava je bila očitno naša najboljša na tem turnirju. V boju za zlato je bilo nato povsem drugače,« je po včerajšnjem porazu umirjeno razmišljal Henrik Lundqvist, adut v švedskih vratih.
Edini čuvaj mreže na tem turnirju, ki je nastopil prav na vseh tekmah svoje reprezentance, naj bi bil pomemben adut tudi v včerajšnjem finalu, a tokrat ni našel povsem brezhibnih ključev svojih vrat. Premagali so ga Jonathan Toews, Sidney Crosby in Chris Kunitz, njegovi znanci z ledenih ploskev NHL. Sploh pa je bila ta včerajšnja tekma pravi festival akterjev iz cenjenega severnoameriškega prvenstva, saj z izjemo enega na ledu, Jimmieja Ericssona iz švedske lige, prav vsi olimpijski akterji obeh vrst navdušujejo navijače v ZDA in Kanadi.
Med temi je bil do včerajšnjega dne tudi Nicklas Bäckström, srednji napadalec iz Washingtona, sicer najboljši igralec ob švedski polfinalni zmagi proti Finski. Kar čudno smo na novinarski tribuni pogledali, ko so nam tik pred finalno predstavo prinesli list z novo postavo, brez sprva napovedanega junaka polfinala, nakar so prišle iz slačilnice rumeno-modrih novice o slabem počutju hokejista. Toda švedski viri so hitro razkrili, da gre za nov primer dopinga na teh igrah. Ni si težko predstavljati šoka za slačilnico, poročevalci iz Skandinavije so že napovedovali, da je to tekmo bolje izgubiti kot pa nato ostati brez naslova za zeleno mizo …
In čeprav so švedski reprezentanti iskali razloge za poraz v odlični in zbrani kanadski predstavi, o kateri dejansko ni bilo dvoma (razmerje strelov 36:24 za olimpijske prvake), je bilo tudi povsem jasno, da je na izbrano vrsto Pera Mårtsa močno vplivala tudi neljuba novica o domnevnem dopinškem grehu enega najboljših igralcev na turnirju in tudi v NHL.
Junak vrat pa tako včeraj ni bil Lundqvist, temveč je ta sloves pripadel Careyju Priceu, tudi sicer po oceni vodstva turnirja najboljšemu čuvaju mreže v Sočiju.
»Veste, pri kanadski reprezentanci vedno znova uživamo. Tukaj nam je bilo lepo že od prvega dne. Prišli smo z jasnim ciljem osvojiti zlato kolajno, nič nas ni zmedlo, smo imenitni prijatelji.« Ob besedah kanadskega vratarja smo se hitro spomnili tudi izjemno odmevne udeležbe naših risov, ki že več let, najvidneje pa prav na teh OI, z izjemnim moštvenim duhom preskakujejo visoke ovire.
Kanada pa je tako v finalu prepričljivo ugnala neprepoznavno in premalo aktivno Švedsko in zasukala podobo razmerja moči med Severno Ameriko in evropskim nordijskim hokejem. Dan prej je bila namreč v boju za bron Finska prepričljivo boljša od ZDA (5:0), za konec je z goloma še enkrat navdušil 43-letni Teemu Selänne, ki so ga nato včeraj slovesno razglasili za najboljšega hokejista teh iger. Na njih je sicer Kanada ubranila naslov iz Vancouvra – tam je premagala ZDA v podaljšku – in tako devetič doslej stopila na olimpijski hokejski vrh.
