Ko Dominique Gisin smuča, pravzaprav leti

Kristalno jasno je, da ima nova olimpijska prvakinja v smuku Dominique Gisin (v Sočiju je zlato kolajno osvojila skupaj s Tino Maze) rada hitrost. Kristalno jasno je tudi, da rada leti. Ni pa tako samoumevno, da je vojaška pilotka, še manj, da je kot prva Švicarka pilotirala vojaški lovec F-16. Vojaška pilotka je že deset let, letos pa je opravila izpit tudi za civilna letala.

Če bi združili njene strasti in občutke, bi lahko rekli: ko Dominique Gisin smuča, pravzaprav leti. Za letalstvo jo je navdušil mladostni prijatelj, zanimivo pa je, da se je prej naučila leteti z letalom (pri sedemnajstih) kot voziti avto. »V zraku so tri dimenzije hitrosti. Leteti je sicer nepopisno in nepozabno, vendarle pa ni primerljivo z občutkom, ki ga imam na snežnih strminah,« je povezala užitke v zraku in strast na snegu 29-letna Švicarka iz Engelberga, kraja v osrčju Švice. Po vsem, kar počne, bi rekli, da je brez strahu in neverjetno pogumna. A ni tako. Z desetmetrskega stolpa ne bi nikoli skočila v vodo. Pravi, da tega ne obvlada, ker nima prave percepcije in ne more oceniti svoje moči.

Dominique je res posebna ženska. Pravijo, da moramo o njej vedeti še vsaj tri stvari poleg tega, da pilotira letala, smuča in igra golf (kolegice pravijo, da je izvrstna). Je dekle zime, zato sovraži vse, kar je toplejše kot 25 stopinj Celzija. Seveda ima rada polarne medvede. Rada posluša stare rockerje Led Zeppelin in Black Sabbath, navdušena pa je nad skupinama Foo Fighters in Wolfmother, še zlasti nad pesmijo »Mindis Eye«, ki jo posluša za motivacijo pred smučarskimi nastopi. Rada ima tudi poštne znamke. Zbira jih sicer ne, pomaga pa očetu, sicer strastnemu zbiratelju, pri urejanju albumov. Tudi sama ima svojega, ampak iz mladostnih dni, ko je bilo zbiranje in urejanje znamk del družinskega socialnega življenja. A to ni vse. Nad knjigo Gospodar prstanov je tako navdušena, da je pisatelju oziroma oksfordskemu profesorju J. R. R. Tolkienu kot najstnica pisala v tengwaru. Tudi svoje mladostniške dnevnike je pisala v tem jeziku. Znala je tudi nekaj besed sindarina. Gre za jezika iz tega romana. Pravi, da je bilo to v času, ko je dobesedno požirala knjige, večinoma znanstveno fantastiko. V srednji šoli je na leto prebrala tudi 60 knjig, praviloma tiste s 500 do 600 stranmi. Film Gospodar prstanov je ni navdušil toliko kot knjige.

Zase pravi, da je zimski »freak«. Ko je bila majhna, je doma v Engelbergu rada delala snežene može. Iz ljubezni do zime in mraza se je rodila tudi ljubezen do polarnih medvedov. Pravi, da so najlepše živali. Videla jih je sicer v živalskem vrtu, rada pa bi jih doživela v naravi, v njihovem divjem svetu Arktike. Vročino sovraži. Nikoli ne gre na počitnice v tople kraje. Raje kot na peščene plaže Karibov gre plavat v švicarska jezera, kjer ima voda okrog 20 stopinj Celzija. Če dva tedna ne vidi zasneženih gora ali ledenikov, je slabe volje.

Naslednica Vreni Schneider

V Sočiju je Dominique Gisin doživela svoje smučarsko razodetje. Je prva švicarska olimpijska prvakinja po Vreni Schneider iz Lillehammerja leta 1994, v smuku pa naslednica sarajevske šampionke Michelle Figini. Osebnostno jima je tudi malce podobna. Je vselej prijazna in nasmejana. Švicarski novinarji pravijo, da ima čudovit značaj. »Nikoli, prav nikoli ni rekla slabe besede o nikomer,« trdi novinarka švicarske TV italijansko govorečega programa. »Z njo je nemogoče imeti težave. Za razliko od sestre Michelle, ki je zelo glasna in impulzivna, ter brata Marca, ki zna biti še kako 'divji', je zelo umirjena in hladnokrvna,« jo je predstavila prijateljica. Dominique je zelo navezana tudi na družino. Pozna se ji, da je imela dobro vzgojo. Starši jo večinoma spremljajo na tekmah svetovnega pokala, na Roza Hutor ju ni bilo. Doma so v družinskem krogu proslavili zmago, ki je Gisinovi povrnila vse, kar ji je smučanje v minulem desetletju vzelo. Predvsem pa je za vselej porinila v pozabo smolo s poškodbami. Imela je kar devet operacij kolen. O poškodbah je imela pred kakšnim letom zanimiv pogovor z eno izmed švicarskih novinark, ki jo je najprej vprašala, če si je kdaj merila inteligenčni kvocient. Ko ji je odgovorila da ne, jo je vprašala, ali je pametno, da ob tolikih operacijah še smuča in si uničuje zdravje? Dominique ji je odgovorila, da to ni stvar inteligence, ampak čustev. Poškodbe kolen so pač tipične v smučarskem športu, pri njej pa so se zgodile večinoma na mestu, na katerem se je poškodovala prvič. »Imela sem srečo, da sem se vsakič pozdravila in sem lahko trenirala ter smučala brez protibolečinskih tablet,« je odgovorila na večno vprašanje, kaj žene športnike, da tvegajo nove in nove poškodbe ter tudi življenja. Gisinova je dala najboljši odgovor: pri 29 letih, ko je kazalo, da bo ostala le še ena od osmoljenk velikih tekmovanj, je dosegla največ, kar je možno. Vztrajnost se ji je dejansko poplačala.

Zanimivo pa je, da v Sočiju ni imela zagotovljenega mesta v smukaški ekipi. Izborila si ga je z najboljšim časom na enem izmed treningov. Trikratna zmagovalka treh tekem svetovnega pokala (dveh smukov leta 2009 in superveleslaloma 2010) je vrhunec dosegla štiri leta po tem, ko je bila na dnu na olimpijskih igrah v Vanocuvru. V Kanadi je bila na najboljši poti, da osvoji kolajno, a je tik pred ciljem padla.

In kaj bo vsestransko nadarjena Gisinova počela po koncu smučarske kariere? Če mislite, da se bo posvetila pilotiranju, se motite. Poskušala bo nadaljevati študij fizike, da bi bolje razumela in s številkami opredelila hitrostne probleme, s katerimi se je soočala v svoji smučarski karieri. Nečesa pa zagotovo ne bo več študirala: pozna svoje meje, prek katerih nikoli ni šla. »Poškodbe so vključene v smučarski šport. Tvegam približno 35 odstotkov, kar pomeni, da se lahko poškodujem trikrat. Ni slabo, mar ne?«