Tiskane izdaje
Soči – Med tistimi, ki niso skrivali zadovoljstva ob dvigovanju naše trobojnice na prizorišču 22. zimskih olimpijskih iger, je bil dr. Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Imenitno se je počutil tudi v družbi hokejistov, edinih med našimi športniki, ki bivajo v Sočiju in ne v gorah.
Lepo je takole spremljati posrečeno kulturno prireditev z gostoljubnim pozdravom domačih prirediteljev, kajne?
Vsi doma kot tudi mi na prizorišču smo seveda lahko ponosni, ko takole dan pred uvodno slovesnostjo dvigajo slovensko zastavo, a moja iskrena želja je, da bi jo v naslednjih dneh dvigali še večkrat …
Glede slovenskih dosežkov ostajate optimist, kot ste bili že pred odhodom v Soči?
Ostajam in se zavedam, da tako velikega števila športnikov v naši zimski olimpijski odpravi še ni bilo. A ne gre za število, temveč tudi za izjemno kakovost. Mar ne potrjuje tega tudi sedem kolajn v olimpijskih panogah na svetovnih prvenstvih prejšnje zime? To je zares najlepša popotnica, takšne pač za zimske igre še ni bilo.
Že prvi konec tedna ponuja nekaj lepih priložnosti za slavje ob uvodnih uspehih …
Predvsem upam, da bodo naši akterji ob pravem času zbrani, tudi brez kančka športne sreče ne bo šlo. Nam iz spremstva pa ne ostane drugega, kot jim nuditi vso podporo, stiskati pesti in uživati v veličastnem športnem dogodku.
Uživate tudi v vremenu, tukaj v olimpijski vasi tik ob morju že kar nenavadnem za zimski čas?
Drži, tako lepega vremena, kot ga imamo zdaj ob dvigovanju zastave in torej uradni predstavitvi slovenske navzočnosti v olimpijski vasi, še ni bilo. Res pa je, da vendarle zimskih iger v tako prijaznem subtropskem podnebju prej nismo doživljali, sploh je posrečena ta zmes med tukajšnjimi palmami in snežinkami v bližnjih gorah. Jaz, denimo, na teh igrah bivam v gorskem svetu, te dni je kot v pravljici. Pravzaprav je tam zima, o kakršni smo ves januar doma v Sloveniji le sanjali ...
Moteče je le, ko izginja tista pristnost, kot so je bili vajeni udeleženci spektaklov na snegu in ledu nekoč, nazadnje najbrž v Lillehammerju '94. Kako gledate na milijardne investicije v izvedbo teh iger?
Ah, to je res posebna zgodba. V Sočiju pač ni olimpijskega objekta, ki bi ga imeli že prej, prireditelji so se lotili zelo razkošne gradnje, a jim je morda tudi zato ponekod zmanjkalo časa. Toda Ruska federacija, največja država na svetu, črpa sredstva po zaslugi bogatih virov nafte, plina in še česa, zato si lahko tudi privošči izjemne vložke. Vem, olimpijski svet ni več tak kot nekoč, a ne gre zgolj za ohranjanje poslanstva preteklosti, temveč za odločitev posameznih organizacijskih komitejev. Seveda je to povezano tudi z značajem posameznih narodov. Omenili ste Lillehammer – znano je, kako je Skandinavija bogata, a obenem tudi v svojem razmišljanju skromna in racionalna. Moram priznati, meni so bolj všeč igre, pri katerih prireditelji ne posegajo pretirano v okolje, tako da ohranijo naravo in njene zakonitosti, a zdaj je pač tako in le upamo, da bomo uživali v prihajajočih dveh tednih.
Verjetno tudi zaradi navzočnosti hokejistov – tukaj so z vami ob slovesnem dvigovanju zastave, kako doživljate slovensko hokejsko premiero na OI?
Ne vem, če se celotna športna javnost sploh zaveda, kaj pomeni uvrstitev naše reprezentance v izbrano dvanajstčlansko družbo olimpijskega turnirja. Pomislite, slovenska izbrana vrsta se bo na ledu pomerila z velesilami. Naši igralci bodo imeli opravka z zvenečimi imeni, a obenem je res, da je kakšno zveneče ime tudi pri nas. Upam le na konkurenčen boj in tudi razporeditev moči, saj je turnir dolg in prav zahteven.
Toda lepše promocije, kot je premiera proti ruski reprezentanci z asi kova Aleksandr Ovečkin in Ilja Kovaljčuk, si najbrž nihče med vami v slovenski odpravi ni mogel predstavljati.
Sanjsko je, ko igraš za začetek proti deželi, kjer hokej že desetletja ohranja izjemen pomen. Olimpijske igre so pač dogodek posebne ravni, mnogim nedosegljive, biti navzoč v Sočiju je danes za vsakogar izjemna čast. Hokejiste sem v jugoslovanskih časih dvakrat spremljal v živo, v Innsbrucku '76 in Sarajevu '84. Ko bi le vedeli, kako se veselim prihajajočega turnirja in premiere z Rusijo!
