Tiskane izdaje
Kako izjemna smučarka je bila Mateja Svet, najbolje pove podatek, da je pri 20 letih osvojila že šest kolajn. To je toliko, kot jih je pri enaki starosti osvojila slovita Francozinja Marielle Goitschel, in dve več od Hrvatice Janice Kostelić, Hanni Wenzel iz Liechtensteina in Avstrijke Annemarie Moser-Pröll.
Mateja Svet, ki je leta 1984 osvojila naslov mladinske svetovne prvakinje in pri 15 letih debitirala na igrah v Sarajevu (komaj je verjela, da je bila izbrana v reprezentanco), je bila najuspešnejša slovenska športnica do vzpona Tine Maze. Vrhunec na velikih tekmovanjih je doživela z zlato slalomsko kolajno na svetovnem prvenstvu v Vailu leta 1989, olimpijsko slavo pa s srebrno slalomsko kolajno v Calgaryju 1988.
Svetova je leta 2006 v vrhunsko napisanem feljtonu v Delu, ki bi bil lahko učbenik za vse vrhunske športnike (pisala je o prostoru neraziskanega, mojstrstvu, smučarski umetnosti in izražanju, zadovoljstvu, ki ni užitek, ter Sokratovi metodi za resnico), z izbranimi besedami opisala tudi težave, s katerimi se vrhunski športniki srečujejo v želji, da bi postali šampioni in osvajali kolajne. Njena zgodba iz Calgaryja ni zanimiva le zaradi olimpijske kolajne. Razkrila je, kako se je izvila iz navidez nerešljivih težav.
V Kanado je prišla kot velika zmagovalka Zlate lisice. V Kranjski gori je zadnje dni januarja v veleslalomu dobesedno do tal potolkla tedaj prvo smučarko sveta Vreni Schneider (prehitela jo je za 1,66 sekunde), sijajno formo pa kronala še s slalomsko zmago (Schneiderjevo je prehitela za 0,6 sekunde). V olimpijskem veleslalomu (leta 1988 je v tej disciplini osvojila mali globus) je bila glavna favoritinja za zlato, a je končala na četrtem mestu. Šok je bil zanjo hud, z dolgotrajnim jokom, s katerim je najbolj blažila neuspehe, pa ga je nekako le prebolela. Pred slalomom je bila neizmerno živčna. Takratno počutje je opisala pred leti v ganljivem pismu Tini Maze. Šampionka je takrat zapisala svoji naslednici, ki je bila v največjih težavah v karieri, da biti odločen in pogumen ne pomeni samo zmagovati, ampak tudi znati preživeti »pekel«, ki loči tiste, ki znajo najti pot iz labirinta težav, od tistih, ki tega ne znajo.
»V Calgaryju je bilo do slaloma vse, kar sem naredila, podobno polomu. V šestih ogrevalnih vožnjah sem sedemkrat odstopila. Do štarta sem bila torej ničla. Lahko si le predstavljate, v kako poraznem psihičnem stanju sem bila. Za nameček sem vedela še to, da so teren, sneg in postavitev proge nezahtevni. To je pomenilo, da nimam nobenih možnosti za uspeh. Česa sem se sploh lahko še oprijela eno uro pred tekmo? Preostal mi je trezen razmislek in spoznanje, da okušam nekaj najslajšega. To je bil izziv, ki ga je predstavljala zadnja in izjemno kratka priložnost, za katero sem delala vrsto let. In samo od mene je bilo odvisno, ali sem jo sposobna izkoristiti ali ne. Breme, ki ga ne moreš deliti z drugimi, in preizkus lastnih zmožnosti sta mi predstavljala več kot vse govorice. Pravzaprav sta mi bila takšno breme in preizkus v olajšanje,« je Svetova opisala najtršo preizkušnjo v karieri, ki ji ni prišla do živega.
Sledila je sebi in izrabila tisto, za kar so drugi mislili, da predstavlja njeno šibko točko. Samosvojost in občutljivost, ki je ni delila z nikomer, je ustvarjalno izražala v odločnosti in napadalnosti. To je bila njena prednost pred tekmicami. Mateja je v svojih razmišljanjih zapisala, da v ustvarjalnem delu, kot je smučanje, ni bližnjic, sposobnost, da odmisliš slabe stvari in se preusmeriš na nov izziv, pa loči šampione od povprečnežev. »Močna osebnost se v športu izkaže, da se pobereš, ko padeš,« pravi. Nekateri niso razumeli njene želje po napredku, žal je zaključila kariero na vrhuncu moči pri 22 letih. Danes delovna terapevtka na psihiatrični kliniki v Ljubljani v svojem početju brez ustvarjalnosti ni videla smisla. V samo šestih letih, od znamenitega preizkusa leta 1983, ko je bila pri petnajstih kot predtekmovalka v Kranjski Gori hitrejša od takratne zmagovalke Zlate lisice Erike Hess, do zlate kolajne na SP v Vailu, je tako zaznamovala smučarski šport, da ob imenu Mateja vsi, kot iz topa, izstrelijo – Svet.
Preberite še zgodbi o olimpijskih odličjih:
- Jureta Franka: V tekmovalnem transu delal čudeže
- Smučarskih skakalcev leta 1988: Norčič sanjal o Debelakovih stopničkah
