Tiskane izdaje
Lillehammer '94 je mnogim udeležencem ostal zapisan v lepem spominu. V prav posebnem tudi Alenki Dovžan, saj se je s svojih prvih olimpijskih iger vrnila s kolajno. Osvojila je bron v kombinaciji, lepšega darila si ob svojem 18. rojstnem dnevu, ki ga je praznovala tik pred uvodno slovesnostjo na Norveškem, ne bi mogla privoščiti.
A ob igrah v Skandinaviji ji misli ne bodo ušle le h kolajni ali vstopu k polnoletnosti, temveč k imenitnemu ozračju, prijaznosti domačega prebivalstva, izjemnemu zanesenjaštvu in tudi pravemu mrazu, kot se za sever spodobi. »Takrat je bilo zlasti ob večerih še bolj hladno kot ponavadi. Za konec mi je pripadla čast nositi slovensko zastavo. Toda na tisti sklepni slovesnosti nam je mraz prišel do kosti, poleg mene je bila slovita nemška drsalka Katarina Witt – spomnim se je tako drobne, kako je trepetala pri dvajsetih, morda celo tridesetih stopinjah pod ničlo. Tudi meni temperatura ni bila v užitek, toda seveda se mi vrne nasmeh ob spominu na prve igre, ki sem jih kronala s kolajno. In če pomislim, da sem bila z Juretom in Katjo v skupini treh, ki je osvojila prve kolajne na zimskih OI v slovenski samostojnosti ...«
Danes Alenka Dovžan ni neposredno vpeta v naš beli cirkus, a ga podrobno spremlja, vodi šolo smučanja v domači Mojstrani (»Sama se ukvarjam s slehernim tečajnikom, nočem namreč, da bi šoli dala zgolj ime, nato pa me novi smučarji sploh ne bi videli.«), s svojim izbrancem, nekdanjim hokejistom Edvinom Karahodžićem, poklicno vodi gostinski lokal Ejga na Jesenicah.
Da je bila v tisti zimi 1993/94 tako uspešna, se Alenki ne zdi naključno. »Najprej gre za izjemno predanost smučanju, ki sem se mu zapisala, ko sem občudovala Bojana Križaja, Matejo Svet in druge naše junake belih strmin. Kot otrok v športu moraš imeti vzornika in le upam, da bomo pri nas vztrajali in tudi po Tini Maze vzgajali nove vrhunske smučarje. Pa seveda ne le smučarje. Prav bojim se za Jesenice, če tu ne bo kmalu spet hokeja na visoki ravni. Imamo veliko obetavnih mladih igralcev, a če doma ne bo vzora, bodo prisiljeni odditi na tuje, Podmežakla, ki je zdaj tako lepo prenovljena, pa bo stala prazna …« vzdihne ena slovenskih junakinj iz Lillehammerja in se vrne k odgovoru, zakaj je bila tako uspešna prav v tisti sezoni.
»Torej, kot se vam dejala, je šlo najprej za izjemno predanost delu in zaupanje nadrejenim. Nato nikakor ne gre prezreti izjemnega ozračja med dekleti. V tem novem rodu slovenskih reprezentantk smo bile Katja Koren, Špela Pretnar, Mojca Suhadolc, Urška Hrovat. Nataša Bokal je bila starejša od nas, Tina Maze se je pozneje prebijala v člansko konkurenco. Tudi z njo sem še skupaj smučala. A vse omenjene smo skupaj zelo dobro delovale, o čemer priča še naše današnje prijateljstvo. Tista, ki je bila med nami prva v ciljni ravnini, je nemudoma sporočala v štartno hišico naslednji, kakšna je proga in na kaj naj bo pozorna,« se rada spomni Mojstrančanka in doda: »Poletje pred Lillehammerjem je bil zelo pomemben tudi trening v Čilu. Resda sem morala plačati za priprave takratno vrednost 5000 nemških mark, kar je bilo drago, a mi je pomagal pokrovitelj. Vložek je bil res koristen, saj smo vadile skupaj z Nemkami Katjo Seizinger, Hilde Gerg, Martino Ertl, Italijankama Isolde Kostner in Deborah Compagnoni, tekmovale med seboj in izjemno napredovale.«
Tako o vrhunski pripravljenosti za olimpijsko zimo ni bilo dvoma, svoje prvo veliko tekmovanje je Dovžanova pričakala sproščeno in pozneje, vsaj ko gre za olimpijske igre, še zdaleč ni več nikoli tako uživala: »Ah, v Naganu smo bili izolirani v eni hiši, sploh ni bilo mogoče občutiti olimpijskega utripa zaradi izjemnih razdalj med prizorišči. Nastopila sem še v Salt Lake Cityju, kjer pa je bilo po newyorškem 11. decembru vse podrejeno varnosti. Obenem se rod naših smučark ni več znašel v novi tehniki karvinga, zato uspehov ni bilo več.«
Kakorkoli, Alenka Dovžan se vselej z nasmehom spominja svojih podvigov, zdaj občuduje vztrajnost Tine Maze in njeno odločnost, da tekmuje v vseh disciplinah. »Prihodnosti se bomo morali lotiti zelo premišljeno. Če bomo hoteli ohraniti stik s konkurenco, bomo morali imeti športne gimnazije ali inštitute, tudi internate. Tako kot Avstrijci v Stamsu ali Švedi v Östersundu. Zaostajamo tudi po strokovni plati, kar je vidno pri dosežkih,« je za konec ocenila bronasta olimpijka iz leta 1994.
Preberite še zgodbi o:
- Mateji Svet: Le »pekel« izlušči šampione
- Juretu Koširju: Nikoli tako močni kot v Lillehammerju
