Annemarie Moser Pröll se je odrekla OI in odšla k bolnemu očetu

Olimpijske igre v Saporu so bile za Avstrijce zelo čudne. Vse se je vrtelo okoli Karla Schrantza in njegove diskvalifikacije zaradi domnevnega profesionalnega statusa. Za člane avstrijske reprezentance je bilo vse skupaj precej mučno, saj tako rekoč do zadnjega niso vedeli, ali se bo vodstvo odprave odločilo za skupinski bojkot.

»V Saporu 1972 sem bila glavna favoritinja za zmage v vseh treh disciplinah. A zaradi Schrantzove afere je celo kazalo, da bo celotna avstrijska reprezentanca v znak solidarnosti zapustila igre. Ta zamisel mi nikakor ni bila všeč. Toda vodilni možje so se odločili, da ne bomo vadili, dokler se položaj ne razjasni,« se spominja legendarna Avstrijka Annemarie Moser Pröll, ki je doma iz male vasice Kleinarl na Solnograškem. Kljub vsem zapletom je v deželi vzhajajočega sonca osvojila dve srebrni kolajni, tako v smuku kot v veleslalomu je morala priznati premoč Marie-Theres Nadig. A smučarka takšnega slovesa se nikoli ni zadovoljila z drugim mestom.

Štiri leta pozneje, ko so bile igre v domačem Innsbrucku, bi morala biti na vrhuncu kariere. A kljub temu, da je prejšnjih pet sezon slavila zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala, zaradi očetove bolezni sploh ni tekmovala. »Pogosto me sprašujejo, kako velika žrtev je bila to. A meni se je zdela odločitev povsem logična in samoumevna. Sem človek, ki ne mara polovičarstva. Če bi tekmovala, bi bila ves čas živčna, vsak prosti trenutek bi izkoristila za obisk očeta. V resnici pa ne bi ne dobro tekmovala ne dovolj časa preživela ob njegovi postelji. Zato ni bilo nobenega vprašanja o tem, kje bom preživela tisto zimo. Prepričana sem celo, da moja samozavest na igrah v Lake Placidu v dobršni meri izvira tudi iz te odločitve.«

In potem je šla v času, ko je bila njena kariera že nekoliko v zatonu, v Ameriko po edino manjkajočo lovoriko. »Vedela sem, da bom zmagala. Nek notranji glas mi je govoril, da bo vse v redu. Na treningih mi je šlo odlično, na enem sem imela pred prvo zasledovalko skoraj štiri sekunde prednosti. Kolegi iz reprezentance so mi povedali, da sem na tekmi štartala z nasmehom na obrazu. In res sem tam končno dočakala svojo edino zlato medaljo,« se še danes smeji.

Ko je govora o ženskih smučarskih rekordih, je Annemarie Moser Pröll povsem na vrhu. Je nekakšen ženski Stenmark. Še vedno vodi na večni lestvici po številu posamičnih zmag. Ustavila se je pri številki 62. Med vsemi zimskimi športniki jo prekašata le norveški biatlonec Ole Einar Bjørndalen in švedski smučarski kolega Ingemar Stenmark. Te zmage je dosegla v času, ko še ni bilo superveleslaloma, sicer bi bila njena zbirka še obsežnejša. Bila je vsestranska tekmovalka, najraje je imela smuk, v katerem je zbrala kar šestintrideset zmag. Odlična je bila tudi v veleslalomu, v katerem je šestnajstkrat stala na najvišji stopnički. Odlično je švigala tudi med slalomskimi vrati, zmagala je trikrat. Sedemkrat pa je bila najboljša v kombinaciji. Ob šestih velikih kristalnih globusih ima tudi deset malih. Dosegla pa je tudi nekaj neverjetnih podvigov. V sezoni 1972–73 je denimo dobila vseh osem smukov in nadaljevala zmagoviti niz še na treh tekmah naslednje zime.