Nič ne more zamenjati zlate kolajne

Roza Hutor – Stotinke gor, stotinke dol. Tino Maze so v Sočiju dvakrat razočarale, dvakrat pa tako razveselile, da je pozabila na vse nesrečne trenutke. Nič ne more zamenjati zlate kolajne na olimpijskih igrah. Niti dve kolajni slabšega leska ne. Mazejeva ima dve zlati in to največji v alpskem smučanju – v kraljevskem smuku in prvinskem veleslalomu.

Obe je osvojila v slogu prave šampionke. S popolnim napadom v kombinaciji s taktično premišljenim smučanjem v najtežjih delih. Obakrat je imela uro v svojem telesu naravnano do stotinke sekunde natančno. V smuku si je zmago delila z Dominique Gisin, v veleslalomu pa je sama na kraljevskem prestolu. Drugouvrščeno Anno Fenninger je prehitela za sedem stotink sekunde. Veliko ali malo? Dovolj za naslov v dvoboju dveh izjemnih posameznic, v katerem so odločale malenkosti. V tekmi strasti in lakote po kolajnah je bila Tina zagotovo za malenkost bolj strastna, morda pa tudi bolj lačna, čeprav so bile vse njene glavne tekmice – Švedinji Jessica Lindell-Vikarby in Maria Pietilä-Holmner ter Američanka Mikaela Shiffrin na prvi progi, Anna Fenninger in Viktoria Rebensburg pa na drugi željne velikega uspeha in so tvegale prav vse. Nobenega dvoma pa seveda ni, da je bila telesno najmočnejša. Svoje adute je izkoristila odločno in učinkovito. Kako izenačen je bil veleslalom v sicer nemogočih razmerah (po nogometno bi rekli, da je bil teren razmočen in neprimeren za igro), pove podatek, da je zmagovalko in šestouvrščeno Shiffrinovo ločilo 95 stotink sekunde. Mazejeva je bila na prvi progi prepričljivo najboljša. Imela je 0,52 sekunde prednosti pred Vikarbyjevo in 0,65 pred Italijanko Nadio Fanchini. Na drugi progi je zablestela Rebensburgova, ki je s šestega mesta skočila na zmagovalni oder, odlična pa je bila tudi Fenningerjeva, ki je s četrtega napredovala na drugo. Mazejeva je v drugo dosegla 11. čas. Največ pa je izgubila v srednjem delu zaradi zdrsa. Prednost 85 stotink sekunde pred Fenningerjevo je skopnela na 14, a je bilo vendarle dovolj za zmago, ker je v ciljni strmini spet smučala šampionsko.

Odkar je prišla v Soči, je Mazejeva ponavljala, da je veleslalom njena prva disciplina. Da je forma na vrhuncu, je čutila, le pripraviti se je morala na tekmo. Trener Mauro Pini pravi, da je bil odločilen trening v megli in na specifičnem snegu dan pred tekmo, ko je nova olimpijska prvakinja dobila tisti odmerek zaupanja vase in opremo, ki jo potrebuje pred vsako tekmo.

»Po ponesrečenih nastopih v prvem delu sezone, še zlasti pa Lienzu, je bilo treba Tini vrniti zaupanje in občutek, predvsem pa časovno natančnost pri zavojih. Vesel sem, da nam je uspelo Tino optimalno pripraviti za največjo tekmo. Navsezadnje pa tudi sama zelo dobro ve, kako se velikim tekmovanjem streže,« je povedal o veleslalomskem preobratu Pini. Vzpon iz veleslalomske krize, ki ji je z izjemo dveh nastopov v St. Moritzu in Val d'Iseru, grozila, da jo bo potegnila v povprečnost, za Tino ni bila težava, ker je vse od ledeniške premiere dobro vedela, kaj narediti, da bo na največji tekmi v najboljši formi. Bilo je sicer nekaj stresov v svetovnem pokalu, ki pa so bolj vplivali na njeno okolje kot na njo samo. Največje smučarke, kakršne so bile v preteklosti Marie-Therese Nadig, Hanny Wenzel in Vreni Schneider, v novejši zgodovini pa Janica Kostelić, Anja Pärson in Deborah Compagnoni, so vselej znale na velikih tekmah doseči največ. To je prirojen občutek za popolnost izvedbe in koncentracijo na veliki cilj, ki se z leti stopnjuje. Včasih ga ne razumejo niti trenerji. Mazejeva ga je pridobila pred šestimi leti v Val d'Iseru, ko se ji je zgodil tako imenovani premik v glavi, ki ga je iskala od prvega olimpijskega nastopa leta 2002 v Salt Lake Cityju. Gre pravzaprav za popolno osredotočenost na cilj v daljšem obdobju in zaupanje ter vero vase, ko te tudi neuspehi ne morejo premakniti iz zmagovite smučine.