Tiskane izdaje
Ko si je Urška Žolnir leta 1999 v predmestju Rima priborila že svoj drugi naslov mladinske evropske prvakinje po zmagoslavju v Ljubljani '97, je na vprašanje, kaj je pravzaprav skrivnost njenih uspehov, kakor iz topa izstrelila, da pri tem ni nobene skrivnosti.
»Zmage so preprosto rezultat trdega dela, kajti trener Marjan Fabjan, kolegi v klubu, starši in nenazadnje tudi moja malenkost v judo vlagamo ogromno truda,« je po vrnitvi iz Italije poudarila tedaj komaj 18-letnica iz Pernovega pri Žalcu. In prav zaradi takšnega pristopa in razmišljanja, ki se vse do danes niti za malo nista spremenila, je bilo tistim, ki smo jo imeli že takrat priložnost spoznati, jasno, da bo zrasla v veliko šampionko.
Toda po blesteči mladinski karieri je morala preliti še precej znoja, preden se je s prvo kolajno ovenčala tudi na velikem članskem tekmovanju. Zanimivo, da ji je to potem uspelo prav na največji športni prireditvi – na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah, kamor je sicer kot prva rezerva odletela dobesedno z zadnjim letalom, domov pa se vrnila z bronom.
Očitno ji je ta podvig vlil dodatno moč in okrepil samozavest, saj je bila odtlej bolj ali manj redna udeleženka slovesnih razglasitev v kategoriji do 63 kilogramov. Na turnirjih za svetovni pokal si je doslej izbojevala že 34 odličij (13 zlatih, 10 srebrnih in 11 bronastih), na svetovnem prvenstvu pa je v vsem sijaju prvič zablestela leta 2005 v Kairu, kjer je bila – tako kot lani v Parizu – tretja. Na evropskih prvenstvih je srebrni kolajni iz Beograda '07 dodala še zlato iz Tbilisija '09 ter bronasti iz Lizbone '08 in Istanbula '11, izjemno športno pot pa v Londonu zaokrožila z naslovom olimpijske prvakinje.
Omeniti velja, da je Urška pred začetkom športne kariere igrala tudi klavir, v celjski judoistični klub Z'dežele Sankaku pa jo je pred dvajsetimi leti vpisala starejša sestra. »Odkar pomnim, sem imela rada borilne veščine, poleg tega pa sem se že od nekdaj raje družila s fanti in se z njimi včasih za kakšno malenkost tudi stepla. To je očitno prišlo tudi na sestrina ušesa,« se je svojih prvih korakov na tatamiju spomnila Žolnirjeva, ki sprva sploh ni vedela, kaj je judo. A ga je potem hitro vzela za svojega in zdaj si življenja brez njega ne zna več predstavljati. Tako celo na morje, ki si ga privošči vsaka štiri leta, s seboj vzame kimono. Če že ne trenira sama, pa judo v klubu poučuje svoje naslednike.
Na pohodu proti vrhu Olimpa je niso ustavile niti številne poškodbe, ki ji – podobno kakor tudi njene tekmice – na srečo niso prišle do živega, čeprav so ji pogosto grenile življenje in jo večkrat za dalj časa priklenile na bolniško posteljo. Najhuje je bilo slejkoprej novembra pred tremi leti, ko so ji hkrati operirali obe poškodovani koleni. Toda Urška, ki v prostem času rada bere, kolesari in igra košarko, se je vedno znova pobrala in se v slogu reka, kar te ne ubije, te okrepi, na blazine vračala še močnejša.
Ko so jo včeraj spraševali, v čem tiči skrivnost njenih uspehov, je – zanimivo – odgovarjala popolnoma enako kot leta 1999 po osvojitvi naslova mladinske evropske prvakinje, da v trdem in predanem delu. Kar zadeva treninge, se torej pri Žolnirjevi v vseh teh letih ni nič spremenilo. V vsem tem času je ostala ista tudi kot osebnost; preprosta, skromna in z obema nogama na trdnih tleh. Zagotovo je niti naslov olimpijske prvakinje ne bo spremenil.
