Tiskane izdaje
Tinin prvi veliki trenutek na OI je nato napočil 20. februarja '10 v superveleslalomu, kjer je njen nastop minil v znamenju dvojk(e). S štartno številko 22 je osvojila odlično drugo mesto, potem ko je morala z zaostankom 0,49 sekunde premoč priznati zgolj Avstrijki Andrei Fischbacher. Slovenski navijači so se tako po petih bronastih kolajnah na tem tekmovanju od osamosvojitve veselili še prve srebrne, Tina pa si je z njo, kakor je večkrat ponovila po slovesni podelitvi, uresničila otroške sanje.
»To je moj doslej najlepši dan v življenju,« je bila vzhičena tedaj 26-letna Črnjanka, ki je že na slovesnem odprtju, na katerem je ponosno nosila slovensko zastavo, globoko v sebi vedela, da lahko v Whistlerju poseže po zvezdah. Na tamkajšnje smučišče je imela namreč lepe spomine še iz pionirskih časov, ko je kot dvanajstletnica nastopila na štirih mednarodnih tekmah in prav vse odločila v svojo korist.
Kolajno, težko več kot pol kilograma, ji je okrog vratu obesila nekdanja švedska šampionka Pernilla Wiberg, posvetila pa jo je Petri Majdič, ki je tri dni predtem v olimpijskem šprintu kljub zlomljenim rebrom pritekla do brona. »Petra je bila v mojih mislih vse od tiste nesrečne tekme. Ko so že drugi obupali, sem jaz še vedno verjela, da se lahko prebije na zmagovalni oder. Ko ji je to potem tudi zares uspelo, sem se zamislila: če lahko ona s takšnimi poškodbami tekmuje na takšni ravni in celo osvoji kolajno, lahko tudi mi, ki smo zdravi, dosežemo marsikaj,« je Mazejeva razkrila, od kod je med prejšnjimi olimpijskimi igrami črpala navdih za svoje nastope.
Če kolajne v superveleslalomu – kakor je sama priznala – (še) ni pričakovala, pa je nanjo odkrito merila v svoji paradni disciplini – veleslalomu. In jo v zahtevni tekmi, ki so jo izpeljali v dveh dneh, tudi osvojila. Potem ko si je na prvi progi prismučala peto mesto za Avstrijkami Elisabeth Görgl, Kathrin Zettel in Evo-Mario Brem ter Francozinjo Taino Barioz, je v finalu, ki so ga zaradi goste megle preložili na naslednji dan, napadla na vso moč. Popoln napad se ji je obrestoval, saj je napredovala na končno drugo mesto – tik za Nemko Viktorio Rebensburg. Od zlate lovorike so jo v cilju ločile pičle štiri stotinke sekunde.
»Smučala sem bojevito in dala vse od sebe, pri čemer sem storila nekaj manjših napak, ki so me verjetno stale zlate kolajne. Vendar pa srebrni nikakor ne bom gledala v zobe. Osvojiti dve kolajni na olimpijskih igrah je nekaj enkratnega. To je velikanski uspeh zame in za Slovenijo,« je poudarila najboljša slovenska alpska smučarka in se zahvalila za telefonsko sporočilo Juretu Franku, olimpijskemu podprvaku iz Sarajeva '84. Franko ji je svetoval, naj še malo potrpi in začne proslavljati šele takrat, ko bo vsega konec.
»Takšne stvari mi pomenijo ogromno. Za zdaj ga še nisem premagala z zlatim odličjem, sem ga pa z dvema srebrnima,« je še povedala v smehu. Na drugi strani se Andrea Massi, vodja zasedbe aMaze, zaradi minimalnega zaostanka ni mogel znebiti grenkega priokusa. Ob tem je tudi zaupal, da so pred veleslalomom v ekipi načrtovali napad na zmago. »To sem Tini govoril tri dni, kajti če razmišlja o uvrstitvi med najboljšo trojico, bo na koncu skoraj zanesljivo pristala na četrtem mestu,« je še dejal Massi, ki je nov odmeven dosežek svoje izbranke napovedal tudi za slalom. Čeprav jo je nato znova pripravil »kakor motor za dirkalnik formule 1«, se je morala na zadnji ženski preizkušnji v alpskem smučanju na OI v Vancouvru oziroma Whistlerju sprijazniti z devetim mestom.
Preberite še olimpijski zgodbi:
- Petre Majdič: Še zdravnik je šel v cerkev
- Mateje Svet: Le »pekel« izlušči šampione.
