Po bronu iz Aten v Londonu osvojila zlato

Zgodba o šampionki Urški Žolnir, ki je v antične Atene prišla v rimskem sloganu »prišla, videla, zmagala«, bo zagotovo še dolgo odmevala. Pa ne zgolj v njenem Pernovem pri Žalcu, temveč tudi precej širše, saj gre za eno pravih olimpijskih zgodb. Mlada judoistka je na največjem tekmovanju v življenju pokazala, da je iz testa, ki bi ji ga zavidali vsi vzhodnjaki, velemojstri njene veščine. Dvomesečno čakanje in negotovost glede olimpijskega nastopa bi strla marsikaterega šampiona, a 22-letne Urške ne. Potem ko je dobesedno v zadnji minuti izvedela, da gre na OI, je iz nje udarila vsa kljubovalnost, ki se je nakopičila v tem času. Z malo več sreče in zbranosti bi se zagotovo veselila še bolj žlahtne kolajne. Tudi nesrečni poraz v dobljenem dvoboju z Avstrijko v polfinalu je ni uničil. S solzami v očeh se je v desetih minutah čakanja na dvoboj za 3. mesto prelevila v bronasto levinjo.

Urška, nosilka črnega pasu (tretji dan), je prepričana, da je ta psihološka trdnost posledica treninga, s katerim krepi telo in duha. Že vrsto let v svojem celjskem klubu Sankaku trenira trikrat na dan in se kali. Zjutraj teče eno uro, nato okrog poldneva dve uri dviguje uteži, zvečer pa še dve uri pili tehniko metov in borb. Na vprašanje, kako zdrži tako oster ritem, je odgovorila, da se je na vse napore že navadila.

Pravite, da je trener Marjan Fabjan vaš drugi oče.

V športu, kjer ni pomembna le telesna pripravljenost, je trener tudi psiholog. Marjan je na tem področju odličen in me je znal pripraviti na velika tekmovanja. Če sem v težavah, zna najti izhod. Zahvaljujoč njemu sem zdržala vse pritiske med čakanjem na olimpijski nastop oziroma potrditev, da lahko tekmujem.

Belgijka se je najprej odpovedala nastopu v Atenah, nato pa si je sredi sezone premislila. To je bil za vas zagotovo velik šok?

Bilo mi je zelo težko, saj se mi je prvi trenutek zdelo, da je bil ves trud zaman in je najbolje, da vse pustim ter pozabim na OI in se odpravim na počitnice. Vendar me je trener prepričal, da vadim naprej. Upanja nisem izgubila. Ko sem zvedela, da bom vendarle nastopila v Atenah, sem bila zelo vesela. Čeprav forme nisem mogla nikjer preveriti, sem vedela, da bom za OI navzlic vsem težavam dobro pripravljena. Igre kot tekma me niso posebej prevzele. Tudi tekmici v kvalifikacijah nista naredili kakšnega posebnega vtisa name, čeprav sta med večjimi šampionkami v mojem športu. Trener mi je dejal, da proti velikima favoritinjama, Kubanki Gonzalezovi in Belgijki Vandecaveyevi, nimam česa izgubiti, lahko pa dobim vse. To pa je bil najbrž odločilni trenutek v boju za kolajno.

Po porazu v polfinalu ste se zjokali. Trener pravi, da vas je s težavo umiril. Strah ga je bilo, da boste v boju za kolajno klecnili.

To je bila najtežja napaka v karieri. Če bi tekmico le brcnila v nogo in pokazala, da sem aktivna, bi bila zagotovo v finalu in imela najmanj srebrno kolajno. Žal sem se podzavestno branila. Take napake še nisem naredila, najbrž je tudi nikoli več ne bom.

Domači pravijo, da je vaš bron enak zlati kolajni. Kaj pomeni vam?

Čeprav sem izgubila finale, sem z bronasto kolajno prezadovoljna. Če bi mi kdo pred OI rekel, da bom osvojila kolajno, bi mu zagotovo odgovorila, da pretirava. V sebi pa sem menila, da jo lahko.

Omenili ste sestro Suzano. Pravite, da je »kriva«, da ste pristali v judu. Če nje ne bi bilo, bi bili najbrž pianistka.

Suzana me je pred trinajstimi leti vpisala v tečaj juda in me tudi vozila na trening. Vzporedno sem hodila tudi na glasbeno šolo. Judo je bil močnejši od klavirja in glasbe.

Metanje po blazinah, kot je slikovito opisal vaš šport eden novinarskih kolegov, najbrž ni najbolj prijetno. Koliko je judo ženski šport?

Meni se ne zdi grob šport. Ni sicer ples, zna pa biti tudi graciozen. Še zlasti na Japonskem ali Koreji, kamor hodi večina Evropejcev in Američanov vadit prav zaradi njegove mehkobe. Na Japonsko oziroma Daljnji vzhod grem vadit dva do tri tedne na leto. Tam je judo manj trd kot v Evropi. Človeku se mehkoba naseli v telo, kar je dobro za tisti občutek, ki ga borka potrebuje na velikih tekmovanjih. Tudi sparing partnerjev je veliko.

Ko ste pred časom zmagali na velikem turnirju v Sevilli, ste nagrado (300.000 tolarjev) potrošili v trgovini z opremo za judo. Klubskim kolegom in kolegicam ste kupili kimona.

Šlo je za prijateljsko potezo. To je bila moja največja nagrada doslej. Zdelo se mi je prav, da jo delim s tistimi, ki skrbijo zame in me podpirajo ter so del mojih rezultatov in uspehov. V klubu in pri trenerju Fabjanu imam veliko podporo. Največ delam z Igorjem Terbovcem in Regino Jernejc, ki imata približno enako težo.

Imate komaj 22 let. Boste vztrajali do 30. leta, tako kot vaše najbolj slovite tekmice?

V vrhunskem športu bom vztrajala, dokler bo telo zdržalo. V preteklih treh sezonah sem imela obilico težav s poškodbami, a mi je vse uspelo pozdraviti. V olimpijski sezoni sem bila zdrava, in če bom v taki kondiciji, ne bo težav.

V ponedeljek, 23. avgusta, vas ob vrnitvi v domovino najbrž čaka velika veselica v Žalcu.

Veselim se snidenja z domačimi, ljudmi iz kluba in vsemi, ki so me v preteklem letu spodbujali in me podpirali, da vztrajam. Izplačalo se je. Mar ne?