Po poti brona iz leta 1947

Soči – Besede slovenskega selektorja Matjaža Kopitarja, češ da si ni želel Avstrije, ker se z njo naši hokejisti srečujejo zelo pogosto, niso zvenele presenetljivo. Pravzaprav podobno razmišljajo tudi na avstrijski klopi pred najbolj prepoznavno klasiko za obe selekciji v zadnjih letih. Nenazadnje je tudi EBEL odprla nove razsežnosti.

Pri Avstrijcih se pred današnjo tekmo (pretirana) samozavest meša z zadržanostjo. O slovenski izbrani vrsti je po včerajšnjem treningu spoštljivo govoril predvsem selektor Manny Viveiros, koroški Kanadčan, in kajpak odličen poznavalec slovenskih hokejistov. Mnogih, denimo naveze Tičar-Jeglič-Sabolič, se dobro spominja iz velikih jeseniško-celovških dvobojev, v teh dneh občuduje tako omenjeno trojko kot še nekatere druge naše upe, ki igrajo po tujih ligah.

»Ustavimo evforijo! Slišim namreč, da so nekateri že prepričani o naši uvrstitvi v četrtfinale, a prav takšne opozarjam, da je slovenska reprezentanca ta čas zelo kakovostna. V svojih vrstah ima hitre drsalce in igralce zglednega hokejskega znanja, kar pa niti ne preseneča, saj so se mnogi med njimi v zadnjih letih uveljavili pri tujih klubih,« je tako avstrijskim poročevalcem kot tudi drugim navzočim ob ogradi dvorane za trening v olimpijskem parku razlagal prvi mož avstrijske klopi.

Seveda so mu v spominu ostali številni derbiji sosedov v zadnjem desetletju, ko so sprva pomembne tekme pripadale Avstrijcem, pozneje pa so znali ugrizniti tudi slovenski risi. Najprej najmočneje sredi Innsbrucka v odločilnem dvoboju za obstanek v skupini A, maja 2005. Pa tudi zadnji večer tekmovalnega značaja je pripadel našim hokejistom, pred dvema letoma v razprodanih Stožicah. A za severne sosede poraz z 2:3 takrat ni bil usoden, saj so se skupaj s Slovenijo vrnili v najvišji razred svetovnega hokeja, iz katerega pa sta nato obe moštvi lani spet izpadli in se bosta čez dva meseca v oddaljenem Seulu spet potegovali za vrnitev v elitno družbo.

Ne glede na izenačenost v zadnjih sezonah in odmevno zmago risov proti Slovakom, ki na ledeni ploskvi uživajo višji ugled kot Norvežani, poraženci proti Avstriji, je v slačilnici rdeče-belo-rdečih zaznati izjemno samozavest. »Prepričan sem o naši zmagi,« je dejal Thomas Pöck, branilec iz Celovca, in še dodal: »Takšne priložnosti za uvrstitev v olimpijski četrtfinale ne bomo imeli nikoli več.« Avstrijci bi nastop med osmerico v Sočiju označili za največji uspeh njihovega reprezentančnega hokeja po bronu na svetovnem prvenstvu leta 1947.

Prvi zvezdnik je Thomas Vanek. Pri Buffalu še ni osvojil Stanleyjevega pokala, a so ga doma podobno kot pri nas Anžeta Kopitarja že izbrali za športnika leta. Glede pričakovanj pred današnjim dopoldanskim bojem za četrtfinale ni bil skrivnosten: »Priznati moramo, da smo si za tekmeca želeli Slovenijo, vaši rojaki pa naše moštvo.« Udarnega slovenskega zvezdnika kajpak dobro pozna, a ne tako podrobno kot Kopitarjev vrstnik Michael Grabner, zdaj odlični napadalec moštva NY Islanders, v Beljaku pa že od otroških let nenehno v tekmovalnem prestižu z naraščajniki jeseniške hokejske šole …

Podobno kot so se križale poti slovenskih ter avstrijskih hokejistov na ledeni ploskvi, je tudi s Čehi in Slovaki. Obojim hokejska igra pomeni še precej več kot prebivalcem dežel ob Karavankah, nenazadnje imajo prvi že olimpijski naslov iz nepozabnega Nagana '98 ter kopico lovorik in kolajn z največjih tekmovanj, pri uspehih slovaške reprezentance pa sta najvidneje zapisana 1. mesto na SP 2002 ter uvrstitev v olimpijski polfinale pred štirimi leti v Vancouvru. Drevi gre pričakovati izjemen boj, oboji imajo svoje adute. Malo za šalo in malo zares pa smo se včeraj v družbi poročevalcev iz omenjenih dežel pogovarjali, kako pomembna hokejska sila bi bila danes Avstroogrska, od koder prihajajo štiri moštva, ki sanjajo o uveljavitvi ob Črnem morju …