Prvi Košir začel pot, drugi dosegel cilj

Čeprav Žan Košir z Dejanom Koširjem ni v sorodu, je začetnik slovenskih deskarskih uspehov pomembno vplival na začetek njegove kariere. Iz občudovanja je nastal vzor, ki mu je sledil in ga naposled presegel. Na poti, ki jo je Košir st. začel na OI 2002, je Košir ml. po 12 letih dosegel cilj.

V Tržiču je odraščal med alpskimi smučarji, pozneje z desko hodil z njimi na treninge in pri njih posvojil filozofijo stremenja k idealom. Na glas priznava, da je »način dela smučarjev takšen, kakršen mora biti«. Sam, tako kot še nekateri drugi tekmovalci, v deskarski reprezentanci ni našel prave strokovne podpore, ko je čutil, da ima že dovolj izkušenj in znanja, je zgodbo začel pisati sam. »Vedno sem si želel več, ko so se drugi že zadovoljili,« je dejal o svojem begu iz povprečnosti.

Iz nje je vedno štrlel, čeprav rezultati tega dolgo niso kazali. Vedno je bil neizprosen v svojih nastopih, se metal na glavo, bil najhitrejši in že povsem blizu uspeha, pa se mu je primerila napaka. Zlasti v zadnjih sezonah je tekmecem redno naganjal strah v kosti s svojimi neposrednimi linijami in hitrostjo, ves čas je preizkušal svoje meje in v svojih nastopih iskal popolnost. A zanimivo, olimpijsko kolajno je osvojil šele, ko je stopil korak nazaj. Ko je tudi taktiziral in ko, zlasti v odločilnem dvoboju, ni rinil z glavo skozi zid, temveč ubral zanesljivejšo pot do kolajne.

O svojem pristopu veliko razmišlja in razglablja. Veliko in rad govori, je odprt in simpatičen. To mu je odprlo že marsikatera vrata. Med drugim tudi v ekipo legendarnega Sigija Grabnerja, s katerim je v svojih začetkih sodeloval in se pri njem ogromno naučil. Ko je spoznal, da se je pri njem napredek ustavil, je zrelo odšel naprej. V Sočiju se je veselil s članom svoje majhne ekipe, pomočnikom Gašperjem Oblakom, pogrešal pa svoje številne prijatelje in navijače, ki so bili doslej z njim ob vseh največjih uspehih.

Na OI je prišel kot eden glavnih favoritov. Njegov atribut naj bi bila vrhunska forma in dobra popotnica iz svetovnega pokala, ne pa tudi psihična trdnost za velika tekmovanja. Z bronasto kolajno je razbil še ta mit, razbremenjen pa bo na slalomski tekmi lahko naredil nov korak k popolnosti.