Prvi mož SZS v novo obdobje z optimizmom

Ljubljana – Ob rekordni slovenski beri v Sočiju se seveda postavlja vprašanje, ali gre za zenit slovenskega zimskega športa, bo morebiti obdobje do Pjongčanga 2018 prineslo še nadaljnjo rast ali boleče strmoglavljenje. Odvisno od panoge, se glasijo odgovori naših sogovornikov, ki opozarjajo, da bi lahko bilo ob (ne)sistemskem delu odločilno financiranje športa v naslednjih letih.

Vasja Bajc: »Zaradi smučarske gimnazije v Kranju in vzpostavljenega sistema, ki je dal v zadnjih letih že nekaj talentov, se ni bati za prihodnost slovenskih smučarskih skokov. Je pa vprašanje, kako bodo (obubožani) klubi, med katerimi številni nimajo niti za nafto, sledili temu ritmu in še naprej vzgajali najmlajše skakalne upe. Zato bi jim bilo treba pomagati – z opremo in, recimo, s skupnimi poletnimi in zimskimi pripravami po vzoru nekdanjih planiških šol za najbolj nadarjene skakalce do 12, 14 in 16 let.«

Luka Koprivšek: »Dokler bodo klubi financirani tako, kot si zaslužijo, ne bi smelo biti težav; sploh ob takšni organizaciji, ki jo zdaj poznamo v slovenskih smučarskih skokih. Čeprav letošnje mladinsko svetovno prvenstvo v Predazzu za nas ni bilo najuspešnejše, imamo dovolj kakovostnih mladih skakalcev. Je pa res, da večinoma prihajajo iz določenih (gorenjskih) klubov, preostali (na žalost tudi ljubljanski) pa v zadnjem obdobju precej pešajo.«

Enzo Smrekar, predsednik SZS: »Osvojene kolajne so izjemen, lahko bi rekli zgodovinski dosežek, nikakor pa niso rezultat zgolj sreče ali spleta okoliščin. Odličja in vse uvrstitve med 10 so rezultat dolgoročnega načrtnega dela športnikov in strokovnih ekip v okviru SZS. Dobitniki kolajn so že v predolimpijskem obdobju kazali dobro formo in posegali po visokih uvrstitvah. S takšno kakovostjo, dobro dnevno formo in malce športne sreče pa so izpolnjeni pogoji za najvišje uvrstitve. Pri SZS bomo storili vse, da bi imeli naši športniki dobre razmere za trening. Da imajo talent, vztrajnost in pozitiven odnos, pa so že velikokrat dokazali. Verjamem, da bodo še naprej v svetovnem vrhu, zato so tudi rezultati ponovljivi. Ob izjavi Žana Koširja 'Srebrna naj bo motiv za delo, da bom dosegel zlato' je optimizem upravičen.«

Tone Vogrinec, starosta slovenskega alpskega smučanja: »Rezultate, ki so jih slovenski športniki dosegli v Sočiju, bo na naslednjih OI v Južni Koreji nemogoče ponoviti. Velika težava, ki jo imamo, je financiranje športa. Če želimo rezultate, bomo morali spremeniti financiranje mladih tekmovalcev v panožnih zvezah. Stalno pravilo, ki spremlja šport, je: če želiš držati stik s konkurenco oziroma jo loviti – v takšnem položaju namreč smo –, moraš delati več in bolje od tekmecev. Pri tem pa potrebuješ denar. Tina Maze je pri tem izjema. S finančnim vložkom se namreč izboljša organizacija in menedžment, ustvari se podlaga za vrhunske rezultate.«

Dejan Košir, nekdanji deskar: »Dosežek slovenskih deskarjev na OI v Sočiju je lahko presežen, mislim, da lahko srebrni in bronasti kolajni dodajo še zlato, ki še manjka v slovenskem deskanju. Ali je ta dosežek ponovljiv? Mislim, da zelo težko. Logično, osvojiti se da še zlato kolajno, a vprašanje, kakšno bo stanje v tej panogi čez štiri ali čez osem let. Pri tem imam v mislih predvsem to, kako bodo fantje tedaj pripravljeni in kakšna bo tedaj svetovna konkurenca. Poleg tega pa je tudi vprašanje, kako se bo alpski slog deskanja sploh razvijal v prihodnosti. Če sem skeptičen glede razvoja te panoge? Seveda si želim, da bi se te discipline razvijale še naprej, da bomo v prihodnosti lahko še popularizirali ta šport ter imeli tudi veliko več tekem svetovnega pokala.«

Tomas Globočnik, nekdanji biatlonec: »Po rezultatih v prejšnji sezoni so sicer rezultati v Sočiju kar realni, imeli smo precej kandidatov za vrhunske rezultate, a olimpijske igre so posebno tekmovanje in uspehi so bili zares ekstremni, izjemni. Da bi se to ponavljalo, ne gre pričakovati, upam pa, da se bo. A realnost je takšna, da bo skorajda v vseh panogah prišlo do menjave rodov, starostno povprečje dobitnikov kolajn je namreč precej visoko. V biatlonu je imel Jakov Fak tudi precej smole, a je bil še vseeno blizu kolajne in medtem ko je bronasta Teja Gregorin napovedala, da so bile to njene zadnje igre, je pred našim najboljšim tekmovalcem še en olimpijski cikel. Ob tem ne smemo pozabiti niti Klemena Bauerja ter med mlajšimi Anje Eržen, je pa napovedovanje kolajn na OI vedno nehvaležno, saj se mora res ujeti veliko stvari. Tudi če je tekmovalec favorit in je v formi, še ni rečeno, da bo osvojil kolajno. Upam, da bo Jakov zdrav v naslednjem obdobju, v katerem se bo tudi že videlo, kaj lahko pričakujemo od mlajših. Ti, ki prihajajo, bodo morali kmalu pokazati, da so iz pravega testa, da bi kdo prav posebej izstopal, pa ne bi mogel reči. A lahko, da se tudi to spremeni, morda ne za igre v Pjongčangu, ampak za tiste leta 2022.«

Matej Soklič, lastnik najboljše moške tekaške uvrstitve na ZOI (11.): »Letošnje ZOI s celotno slovensko bero se ne bodo ponovile. Lahko pa se v teku tak uspeh še ponovi. Vendar je na žalost tako, da so uspehi v slovenskem športu, torej tudi ti, ki so jih dosegli v Rusiji, bolj posledica volje, trme, odločnosti posameznika kot pa dobrega sistema, ki bi stal za njim. Tina Maze je do vrha prišla zgolj, ker je ubrala svojo pot. Tudi za Tejo Gregorin ne moremo reči, da je posledica sistema, pred tem je bila tekačica, v biatlon je prišla z izdelano podlago. Če se v teku ne bi vedno našel nek 'norec' – prej Nataša Lačen, jaz, Petra Majdič, zdaj dekleta z Vesno na čelu –, ne bi imeli ničesar, a posameznike, ki bodo videli pot, bomo vedno imeli. Je pa celoten slovenski šport brez sistema, ne le smučanje, tek, biatlon. Edini, ki imajo izdelano strukturo dela, so skakalci.«