Tiskane izdaje
Soči – Iz domovine prihajajo nenavadne zgodbe o lovu na risa, ki je smuknil iz živalskega vrta. Slovenski hokejisti, pred leti se jih je posrečeno prijel vzdevek prav po tej lepi zverinici iz naših gozdov – so majhni, a nevarni –, pa na obali Črnega morja ne razmišljajo o pobegu. Včeraj smo jih obiskali v olimpijski vasi.
Ob vsem spoštovanju do izjemnega smučarskega poslanstva in tudi lepe slovenske tradicije na zimskih igrah, gre včerajšnji dan označiti z novim mejnikom. Doslej namreč nikdar naše trobojnice niso dvigovali v osrednji olimpijski vasi ob navzočnosti večje skupine slovenskih športnikov, ki tu bivajo. A ko se je hokejska reprezentanca pred enim letom prek zelo visokih ovir uvrstila na prestižni turnir v Soči, je obogatel tudi ta del lepe olimpijske zgodbe. Slovenija zdaj pač nima le svojih predstavnikov v gorskih bivališčih pod smučarskimi arenami, morda kakšnega drsalca kot na igrah pred štirimi leti Teodoro Poštič in Gregorja Urbasa, temveč jo predstavlja tudi 25 hokejskih risov.
In domala vsi iz izbrane vrste selektorja Matjaža Kopitarja so se zgodaj popoldne zbrali ob slovesnem dvigovanju slovenske zastave, pospremili lep glasbeni nastop domače vokalne skupine, zaploskali podžupanji vasi Irini Slucki, nekoč dvakratni svetovni prvakinji v umetnostnem drsanju, posebej se ji je zahvalila Petra Majdič, vodja naše olimpijske odprave v Sočiju. Fotografski aparati so bili neustavljivi, naši asi so se objemali s tremi maskotami iger – polarnim medvedom, zajcem in snežnim leopardom – in se za hip med treningoma lepo sprostili. Takrat med njimi ni bilo le še Roberta Saboliča in Žige Jegliča, zaradi virusa, ki sta ga staknila v slačilnici svojega nemškega kluba, sta v Soči poletela pozneje, prvo vadbo v olimpijski dvorani pa naj bi opravila danes. Po svoji zadnji tekmi pred prekinitvijo NHL pa se bo moštvu v ponedeljek pridružil še Anže Kopitar, torej tri dni pred nestrpno pričakovano premiero proti domači reprezentanci.
»Če je že opaziti živčnost? Ne, pa tudi ne pričakujem je, saj imamo zdaj izkušeno moštvo igralcev, ki nastopajo za velike klube in se z bremenom pomembnih tekem pogosto srečujejo,« nam je po slovesni slovenski prireditvi pred vrati olimpijske vasi omenil selektor Kopitar. Priznal je, da mu sonce na obali Črnega morja prav ustreza, navdušen pa je tudi nad spoznanjem o pičlih petih minutah hoje med bivališčem reprezentance in osrednjo hokejsko dvorano. Niso ga vznemirile niti pritožbe nad nastanitvami v gorski olimpijski vasi, zlasti iz ameriškega tabora: »Ah, če hočeš iskati napake in negativne plati, jih lahko hitro najdeš. Mi smo tu, da vadimo in tekmujemo, če pa je kaj narobe, se s tem ukvarja vodstvo OKS. Res je sicer, da je na svetovnem prvenstvu skupine A za nas več udobja kot na olimpijskih igrah, ker je tam pač vse podrejeno hokeju, tukaj pa se je treba prilagajati množici panog, toda kot sem vam dejal – pripomb ni.«
In komaj se je poslovil od slovenskih poročevalcev, smo se prav hitro lahko v živo prepričali o prijaznosti in udobju osrednje olimpijske vasi. Le včeraj so jo za nekaj ur odprli tudi za novinarje, v prijetnem soncu smo se lahko sprehajali po mili volji, »pokukali« skozi okno velikega trimskega kabineta in osrednje restavracije ter nenazadnje vstopili tudi v petnadstropni blok, tik ob obali, kjer velik napis I feel Slovenia razkriva, kdo je v teh dneh tu doma.
Naši hokejisti so nastanjeni med olimpijskima vrstama Švice in Nemčije in četudi se nad udobnim bivališčem nikakor ne morejo pritoževati niti Čehi, Nizozemci ali Finci, so prav naši risi v primerjavi z omenjenimi srečneži v zadnji vrsti pred morjem in tako s čudovitim pogledom na neskončno modrino.
»Za hip kar pozabiš, da si hokejist, saj tole morsko ozračje z velikim balkonom razkriva povsem drugačno podobo, kot smo je sicer vajeni pozimi,« nam je v sobi pripovedoval Marcel Rodman, kot ponavadi reprezentančni sostanovalec s svojim mlajšim bratom Davidom. Prva soseda sta vratar Robert Kristan in kapetan Tomaž Razingar, na drugi strani hodnika v 4. nadstropju je Razingarjev klubski soigralec Žiga Pavlin še sam; v sobi se mu bo čez nekaj dni ob prihodu iz Los Angelesa pridružil prvi zvezdnik slovenske reprezentance Anže Kopitar. A postavnemu branilcu nikakor ni dolgčas. Nam je sicer omenil, naj nikar ne verjamemo omenjenemu kapetanu, ko je Žigovo znanje švedščine obrazložil s spoznavanjem deklet na evropskem severu … Sicer pa se vnovič ni bilo težko prepričati o izjemnem moštvenem duhu, medsebojnih prijateljskih zbadljivkah in seveda nestrpnem pričakovanju tekem najvišje reprezentančne ravni.
Bolj kot švedščina je kajpak v Sočiju pomembno znanje ruskega jezika, ki mu je po zadnjih mesecih v Habarovsku še najbližje Jan Muršak, zdaj hokejist slovitega moskovskega CSKA. »Ne morem še govoriti po rusko, razumem pa skoraj vse, zato mi v Sočiju ni prav tuje. Tudi te hrane sem se privadil, malce je pač drugačna od tiste iz domačih krajev,« nam je dejal, a vsebino loncev in ponev so večinoma pohvalili vsi iz slovenskega tabora.
V tem je sicer olimpijski utrip v preteklosti doživel le Jože Kovač, zdaj vodja hokejske vrste, zato krst za novince odpade. »Kaj pa če bi mi krstili njega,« se je hitro spomnil za hec vselej pripravljen kapetan Razingar med obuvanjem za udoben sprehod do dvorane. V slogu drugih akterjev iz olimpijske vasi, ki uživajo v bližini lednih prizorišč. Le med Nizozemci nismo opazili prav veliko sprehajalcev. Kot se za njih spodobi, po olimpijskem parku in vasi najpogosteje kolesarijo. Navada je pač železna srajca.
