Rusi ovira do reprize pekinškega finala

London – Pred začetkom letošnjih OI ni nihče dvomil, da se bosta v košarkarskem finalu vnovič srečali reprezentanci ZDA in Španije ter da bodo zlato tako kot v Pekingu odnesli Američani. Finančni interesi še vedno govorijo v prid takšnemu razpletu, toda kaj potem storiti z Rusi, ki v Londonu igrajo bolj prepričljivo kot evropski prvaki?

Rusi so pred današnjima polfinalnima dvobojema spomnili vse, da so enkrat že prekrižali račune Špancem – v finalu EP 2007 so jih premagali sredi Madrida. Da tudi letos niso od muh, pričajo njihovi rezultati na OI. Klonili so le enkrat – v nepomembni tekmi zadnjega kola predtekmovanja – in med drugimi spravili na kolena tudi Španijo s 77:74. S četrtfinalno zmago nad Litvo so dosegli celo zgodovinski uspeh, saj se Rusija kot samostojna tvorba še nikoli ni uvrstila med najboljšo olimpijsko četverico. Po razpadu Sovjetske zveze je to uspelo selekciji z imenom Skupnost neodvisnih držav, v kateri pa so igrali tudi košarkarji drugih narodnosti, Ukrajinca Aleksander Volkov in že pokojni Aleksander Belostenij ter Latvijca Igor Miglienieks in Gundars Vetra.

Španci so četrtič med štirimi najboljšimi reprezentancami OI (še v letih 1980, 1984 in 2008), vendar po dveh srebrnih kolajnah še čakajo na prvo zlato. Po prikazanem doslej so mu bili v Pekingu bližje, kot mu bodo lahko letos. »V Londonu se soočamo z velikimi težavami. Rudy Fernandez je zaradi poškodbe izpustil pet mesecev klubske sezone, Juan Carlos Navarro pa je moral počivati tri tedne pred OI in preskočiti prve tekme. Upam, da bosta lahko igrala proti Rusiji. Ne vem pa, kaj lahko pričakujem od njiju,« je zaskrbljen španski selektor Sergio Scariolo in priliva olje na plamen ruskega optimizma. Toliko bolj, ker Pau Gasol ni tako dominanten pod obročema kot prejšnja leta.

Drugi današnji par ima v lasti precej več olimpijskih odličij, saj Američani niso osvojili kolajne le leta 1980, ko so bojkotirali igre v Moskvi, Argentina pa je bila prva v Atenah 2004 in tretja v Pekingu. Toda razmerje moči zato nikakor ni izenačeno. Košarkarji ZDA so na vrhuncu moči, česar ne bi mogli reči za Južnoameričane. V Londonu nastopajo z ostarelimi ostanki zasedbe, ki je pred desetimi leti začela niz imenitnih uspehov. Na SP v Indianapolisu 2002 je celo kot prva nasploh premagala ameriško selekcijo zvezdnikov lige NBA. Nekaj podobnega ji je uspelo tudi v atenskem polfinalu proti LeBronu Jamesu, Carmelu Anthonyju, Timu Duncanu, Allenu Iversonu in Dwyanu Wadu. Pred štirimi leti so ji Američani vrnili udarec na isti stopnji tekmovanja, letos pa se je tehtnica še bolj odločno nagnila na njihovo stran. V pripravljalni tekmi v Madridu tik pred OI so resda premagali Argentino le s 86:80, toda v londonskem predtekmovanju je bilo kar 126:97.

Argentinci se sicer zanašajo, da bodo tokrat lahko računali na dirigenta Pabla Prigionija in da Američani bržčas ne bodo vnovič zadeli kar 20 metov za tri točke. Skrbi pa jih, ker se je v četrtfinalu prebudil Kobe Bryant, ki je prespal prvih deset dni OI, in Avstralcem natresel šest trojk v drugem polčasu. »Za moštvo s povprečno starostjo 32 let ima uvrstitev v polfinale dodatno vrednost. Verjetno zadnjič igramo skupaj, zato nam pustite nekaj časa za užitek po zmagi nad Brazilci, preden začnemo razmišljati o ZDA,« pravi prvi argentinski zvezdnik Emanuel Ginobili, z Luisom Scolo in Andresom Nocionijem eden od treh preživelih Mohikancev s SP 2002. Nekoliko mlajši Carlos Delfino poudarja, da bo Argentina drevi poskusila izkoristiti svoj odstotek možnosti za zmago. Precej bolj realno pa je razmišljanje, da bo druščina veteranov raje prihranila nekaj moči za tekmo za tretje mesto, ki bi ji lahko prinesla tretjo zaporedno olimpijsko kolajno.