Tiskane izdaje
Odkar se je tenis leta 1988 popolnoma vrnil v olimpijsko družino - na igrah v Ciudad de Mexicu 1968 in v Los Angelesu 1984 je bil demonstracijska panoga -, je pomembnost iger med igralci počasi, a vztrajno rasla. Resda je že v Seulu olimpijska prvakinja postala ena najboljših igralk Steffi Graf, a odpovedi je bilo vseeno veliko. Z leti se je nato to spremenilo, včasih se je še zdelo, da vsi nastopajoči niso najbolj motivirani, Peking pa je dokončno postavil stvari na pravo mesto. Tudi zato, ker je olimpijski prvak med posamezniki postal Rafael Nadal, zlata kolajna med dvojicami pa je ponovno dvignila Rogerja Federerja, potem ko se dotlej njegova sezona 2008 ni razpletala, kot je načrtoval.
Glede na to, da bo tokrat teniške olimpijske dvoboje gostil Wimbledon, najprestižnejši turnir od vseh, je razumljivo, da bo zasedba vrhunska, četudi bi nekateri igralci še vedno raje osvojili grand slam kot zlato kolajno. »Z igralci, kot so Nadal, Federer, Šarapova in Đoković, lahko napovemo najmočnejšo zasedbo v zgodovini. Tako v moški kot ženski konkurenci bo nastopilo 19 od najboljših 20 z lestvic ATP in WTA,« so ob objavi seznama, na katerem so igralci iz 45 držav, zapisali pri mednarodni teniški zvezi ITF. Manjkajoča dva iz top 20 sta Mardy Fish, ki ima velike zdravstvene težave, in Marion Bartoli, ki ne more nastopiti zaradi spora s francosko zvezo.
Z izjemo upokojene Jelene Dementjeve bodo tako v Londonu nastopili vsi preostali branilci naslovov - ob Federerju je v dvojicah zaigral Stanislas Wawrinka, pri ženskah sta v tej konkurenci zlato kolajno osvojili Venus in Serena Williams -, Đoković bo skušal nadgraditi bron iz Pekinga, prva igralka sveta Marija Šarapova pa se bo tokrat premierno udeležila iger ter bo ena kar številnih teniških igralk in igralcev, ki bodo na slavnostnem odprtju zastavonoše. »Turnir bo precej 'nor', razplet nepredvidljiv. Na travi igrati na dva dobljena niza ni ravno najboljše, saj lahko vsak premaga vsakega, zmagovalca lahko odloči le nekaj točk. Vsak dvoboj moraš igrati stoodstotno, tu ne bo izrazitih favoritov,« razmišlja o močni zasedbi in »spolzki« podlagi Nadal, saj se le finale pri moških igra na tri dobljene nize, medtem ko se drugi dvoboji na dva, tu pa so tudi najboljši nekoliko bolj ranljivi (na grand slamih v zadnjem času polfinalna mesta večinoma zasedejo prvi štirje nosilci). To pa le še bolj obljublja zanimive boje za olimpijske kolajne.
»All England Club bo ikonska kulisa za ta dogodek, v prav vseh disciplinah pa pričakujemo izjemne dvoboje. Res smo navdušeni, ker bo tokratna zasedba najmočnejša doslej, kar je tudi posledica teniške rasti od igre do iger,« je razumljivo ponosen predsednik ITF Francesco Ricci Bitti.
Kavčič v Hewittovi družbi
S slednjim je bila še posebej v zadnjem mesecu večkrat v stiku tudi Mima Jaušovec, ki si je prizadevala, da bi Blaž Kavčič dobil posebno povabilo ITF. Njen začetni optimizem je sicer med Roland Garrosom nekoliko splahnel zavoljo občutka, da Slovenija ni dovolj eksotična dežela, saj ima že tri igralke na igrah, vendar pa na koncu le ni bilo čudnih iger v ozadju (spomnimo se samo poskusa slovenske gimnastične zveze, da bi za nastop v Pekingu dobil posebno povabilo Aljaž Pegan, ki je v gimnastiki dosegel precej več kot Kavčič v tenisu).
Jaušovčeva je očitno tiste, ki odločajo, prepričala o tem, da bi si Ljubljančan bržčas sam priigral nastop, če ne bi bil ob koncu lanske sezone poškodovan. Eden od argumentov je bil tudi ta, da Kavčič premika meje našega moškega tenisa in da Slovenija še nikdar ni imela predstavnika med posamezniki, gotovo pa ni niti škodilo poznanstvo zmagovalke Roland Garrosa 1977 s predsednikom Bittijem.
ITF je sicer razdelil osem povabil, večinoma igralcem, ki so bodisi le za malo zgrešili neposredno uvrstitev med 56 bodisi so imeli težave s poškodbami. Seznam povabljencev tako pri moških ob Kavčiču sestavljajo še nekdanja številka Lleyton Hewitt, Thomaz Bellucci, Vasek Pospisil, Somdev Devvarman, Adrian Ungur, Malek Jaziri in Sergej Stakhovski.
