Še zdravnik je šel v cerkev

Petra Majdič pogosto omeni družino, ki ji je vsadila seme vztrajnosti. Z njim je spisala eno največjih olimpijskih zgodb doslej, bron s šprinta v Vancouvru so kot uspešnico z odprtimi rokami sprejeli tudi mojstri filmske režije Američani.

Padec Petre Majdič v nezaščiteni jarek ob vancouvrski progi v trenutku, ko je bil pred njo najpomembnejši nastop kariere, poznejše novice o poškodovanih rebrih, njena odločnost in nato neverjetni tek vse do »zlatega« brona ter njeno trpljenje ob vzponu na zmagovalni oder pred televizijskimi kamerami z vsega sveta so zaznamovali tekaški del OI leta 2010. To je Petri prineslo prestižno Foxovo nagrado za najbolj pogumnega in požrtvovalnega športnika, nagrado, poimenovano po kanadskem športnem junaku Terryju Foxu, vsestranskem športniku, ki se je leta 1976 poškodoval v prometni nesreči in po letu dni, ko so mu odkrili še kostnega raka, ostal brez noge. Leta 1980 je nato v 143 dneh s protezo pretekel 5373 kilometrov od vzhodne do zahodne obale Kanade.

Novinarji, ki so spremljali vancouvrski šprint, so pisali o krikih bolečine, ki so spremljali nastop slovenske zvezdnice. Posnetek njenega padca v nezaščiteni jarek ob progi je bil priljubljena tarča ljubiteljev brskanja po internetu, še leto po njenem podvigu so se vrstila ugibanja, kako hudo se je poškodovala. Le najbližji, ki so imeli v prvih dneh po dogodku pristop do njene postelje, so vedeli, s kakšnimi bolečinami se je borila, ko je bilo vse za njo in je telesu pustila, da »pove« svojo zgodbo.

Sama ne bo nikoli pozabila dogodkov iz 17. februarja 2010. Pred tem se je odpovedala nastopu na 10 km prosto, ker je ocenila, da je sneg premehak za vidnejši dosežek, in se je raje povsem osredotočila na šprint, v katerem je bila favoritinja za zlato. Pozneje je pripovedovala, da še nikoli v karieri ni bila tako mirna kot zadnja dva dneva pred nastopom. Potem pa se je rutinski pregled proge spremenil v njeno najhujšo nočno moro. Čez noč se je močno shladilo, sneg je poledenel, v enem od zavojem proti cilju organizatorji niso namestili zaščitne ograde. Njen zdrs je bil neverjeten, niz počenih reber je bil pravzaprav nizek davek glede na grozljivost padca, ki so ga spremljale televizijske kamere. »Takrat, ko sem letela po zraku in videla črne skale, sem si rekla, to je konec, tega ne bom preživela. Kakor so mi povedali, je luknja globoka vsaj štiri metre, če bi priletela le kakšnih petnajst centimetrov bolj na levo ali desno, bi si lahko zlomila hrbtenico, na to, kako bi se končalo, če bi po takem padcu kam udarila z glavo, pa raje sploh ne pomislim,« je povedala v prvem pogovoru za Delo.

Majdičeva se je sicer pobrala, a se ogrevala v hudih bolečinah, tako hudih, da je izprosila štart kot zadnja v kvalifikacijah. Ko je rentgenski pregled razkril, da si ni poškodovala notranjih organov, se je najedla tablet proti bolečinam, se čez četrtfinale zlahka prebila, čez polfinale kot srečna poraženka, potem pa odtekla epski tek in zaostala le za največjima zadnjega desetletja Marit Bjørgen in Justyno Kowalczyk. »Če se obrnem nazaj, je ta zgodba nenormalna. Miloš (zdravnik op. a.) je dve noči prej sanjal o tem, da zmagujem z veliko prednostjo. Je zelo veren. Ko se je zbudil, je imel tako slab občutek, da je šel v cerkev molit. Miloš ni imel vloge klasičnega zdravnika, bolj je bil Ivanov svetovalec. Že pred leti mi je dal knjigo 'The mental athlete'. Kar naprej me je spraševal, ali sem prebrala določena poglavja. 'Kaj boš naredila, če se zgodi to in to? Želim, da proučiš vse možnosti'. Ogromno smo se pogovarjali, očitno so me pripravljali na vse. Med tekmo je bil zelo odločen tudi psiholog Matej Tušak, s katerim občasno delava že nekaj let. Povedal mi je za gimnastičarko, ki si je na ekipni tekmi zvila gleženj. Bila je v igri za zlato. Doskočiti je morala na obe nogi in je to naredila,« pa je pozneje razlagala v pogovoru za Večer.

Kdo ve, če bi danes vse še enkrat ponovila, a bolj kot s to mislijo se zdaj ukvarja s tem, da bi ji bile v Sočiju takšne zgodbe prihranjene. »Ko greš enkrat čez kaj takšnega, se ti pogledi spremenijo. Srčno upam, da bomo Rusijo speljali brez takšnih grozot,« si je zaželela pred potjo na igre, med katerimi bo dopolnila 35 let.

Preberite olimpijsko zgodbo slovenske smučarke Tine Maze