Tiskane izdaje
Še nikoli namreč ni bila konkurenca v njunem dvojnem dvojcu tako izenačena. Na treh tekmah svetovnega pokala se je le posadka Nemčije vsakič zavihtela med najboljšo trojico, vsem drugim je to uspelo le enkrat; tudi Čopu in Špiku, ki sta bila na uvodni preizkušnji v Beogradu tretja. »Vedno sva šla na olimpijske igre kot ena od glavnih favoritov, letos je drugače. Nabor kandidatov za odličja je izjemno širok. Nastopilo bo 13 posadk, od tega se jih lahko deset poteguje za finale, v slednjem pa lahko prav vsak poseže po kolajni. Izstopata sicer Nemca, a po krizi se vračata tudi svetovna prvaka Novozelandca, ne gre odpisati olimpijskih prvakov iz Avstralije, na koncu svetovnega pokala sta v ospredje skočila še Norvežana. Če temu prištejem še preostalih nekaj čolnov, je bila med njimi ves čas kvečjemu razlika dveh, treh sekund, malenkosti bodo odločale tudi na olimpijskih igrah,« Čop opisuje nov položaj, s katerim se soočata slovenska asa, za katerima so ob dveh skupnih olimpijskih odličjih tudi trije naslovi svetovnih prvakov (1999, 2005 in 2007) ter srebro (2006) v dvojnem dvojcu, pa še srebro v dvojnem četvercu s SP leta 2005.
Njuna lanska ponovna združitev ni bila presenečenje, oba sta začutila, da lahko skupaj spišeta še eno uspešno zgodbo, četudi pri Čopovih 40 in Špikovih 33 letih spadata že med starejšo veslaško zasedbo. Ni bilo sicer prvič, da sta vmes poskusila v drugačnih veslaških vlogah, a po prvih lanskih zavesljajih sta priznala, da prav zaradi nekoliko večje starosti traja dlje, da ujameta stari skupni občutek. Trajalo je natanko leto dni in Čop zdaj ugotavlja, da bi z letošnjo formo že na lanskem svetovnem prvenstvu na Bledu bržkone posegla po odličju. »Vendar je letos položaj drugačen, vsi so vse podredili nastopu v Londonu in tudi pri tekmecih je podobno kot pri naju. Od lani sva sicer naredila velikanski korak naprej, občutki so dobri, tudi rezultatska popotnica je spodbudna,« pravi starejši del dvojca, ki podobno kot njun trener Miloš Janša ugotavlja, da bo nova okoliščina na njuni poti vendarle drugačna vloga kot v preteklosti.
»V prejšnjih letih so bili vsi nastopi do finala za naju neke vrste ogrevanje, zdaj se je konkurenca tako zgostila, da moraš prav v vsakem krogu dati vse od sebe, to pa zahteva hitrejše obnavljanje energije in moči. Upam, da nama bo za glavno tekmo tega ostalo dovolj. Pomembna bo zlasti regeneracija, ki je pri naju zaradi kakšnega leta več daljša kot pri tekmecih. Nastopila sva tudi na vseh tekmah svetovnega pokala in upam, da nam je uspelo nadomestiti izgubo energije, a s tem se konec koncev ukvarja tudi konkurenca,« razmišlja Čop, za katerega bodo to šeste, obenem zadnje olimpijske igre, saj naj bi po Londonu končal izjemno športno pot, ki se je z olimpijskim odličjem v Barceloni začela pri njegovih 20 letih. Čopu in Špiku se je letos ponesrečil -če temu sploh lahko tako rečemo -le zadnji nastop na finalu v Münchnu, od katerega sta pričakovala največ, pa po Lukovi bolezni prišla do finala B in se potem raje odrekla nastopu, da bi se mlajši del čolna pozdravil.
Tega nista vzela kot tragedijo, zdravstvenih zapletov jima pred velikimi tekmovanji ni manjkalo tudi v preteklosti. Prepričana sta, da sta tokrat celo v manjši prednosti zaradi popolne športne zrelosti celotnega čolna, kot sta v zadnjih mescih večkrat poudarila. »Če ne bi čutila, da lahko nekaj doseževa, niti ne bi poskušala. Gotovo lahko poskrbiva še za en olimpijski podvig, zato tudi trenirava. So pa zdaj moji občutki povsem drugačni kot v preteklosti. Sydney leta 2000 je bil na nek način pričakovan, a manj stresen, v Atene smo se podali, da bi ubranili lovoriko, Peking 2008 je bila psihično zahtevna zgodba, v kateri nama ni uspelo, zdaj pa bova poskusila vse skupaj združiti. Gotovo je bilo najtežje obdobje prvo, ko je bila razlika med nama največja, v drugem je je bilo že precej manj, zdaj pa je morda sploh ni več, razen da ima Čop družino, jaz pa ne,« pravi Špik, ki domala v ničemer ne zaostaja za starejšim kolegom, saj ima v karieri le en olimpijski nastop manj.
Zato so še kako pomembni tudi njegovi občutki, kako so se obnesli zadnji treningi, saj bo od zadnje tekme za svetovni pokal na Bavarskem do olimpijskega štarta minil kar poldrugi mesec. »Del zaključnega treninga pred OI sva opravila s hrvaškim dvojnim četvercem na jezeru Peruča, kjer so bile razmere odlične in tudi trening je izpadel zelo dobro. V Mariboru sva nato opravila večinoma intervalne treninge, predvsem pa sva poskušala izkoristiti protitok za okrepitev eksplozivnosti v prvem delu zaveslaja. Trening na Bledu sva odveslala po zastavljenih normah, kar je bil tudi zelo dober znak,« pravi Špik.
