Tiskane izdaje
Zastrmel se je v nevidno točko na tleh, kot da mu bo lahko olajšala odgovor, potem pa pogled preusmeril name in mi vrnil z vprašanjem: »Res želiš vedeti, s čim se mi je Sarajevo 1984 vtisnilo v spomin? Obeležilo me je leta pozneje, ko sem se vrnil v to mesto in odkril, da od njega ni ostalo nič.« Jedkost njegovih besed je bila močno drugačna od spominov, ki so sčasoma le začeli vreti iz njega in Jožetu Deklevi, nekdanjemu športnemu novinarju Dela, v oči vrnili hudomušnost, ki ga ni zapustila niti pri 83 letih.
Leta 1984 je bilo za njim že skoraj tri desetletja poročanja z olimpijskih iger. Led je prebil v Cortini d'Ampezzo 1956. Prav italijansko zimsko središče, v katerem je domišljijo mladih poročevalcev tedaj burila domača filmska diva Sofia Loren, ob sarajevskih igrah zavzema najvišje mesto v njegovih spominih. V središče BiH je torej prispel kot olimpijski veteran. »Spomnim se, da je bil pred tem svetovni pokal v smučanju v Bolgariji. Mislil sem, da se bom še vrnil domov, a sem se nato odpravil kar naravnost v Sarajevo.
Preklemansko težko je bilo na koncu zdržati, več kot mesec sem bil od doma, komaj sem čakal, da se igre končajo. Nič kaj olimpijsko ni to slišati, mar ne?« se je nakremžil, medtem ko mu je pogled begal po policah s knjigami, kjer ima, kot pravi, kup zapiskov, ki jih še ni uspel urediti, a se v njih skrivajo tudi podrobnosti – denimo kakšen je bil pred 30 leti vsakdanjik na Bjelašnici, na kateri je preživel večji del sarajevskih olimpijskih dni. »Nič kaj garaško ni bilo v tistih dneh.
Če se samo spomnim, kako naporno je bilo v vseh prejšnjih letih! Z Dela sva z iger vedno poročala le po dva, kar je za obsežno dogajanje na zimskih igrah malo in je prinašalo vsakodnevno dirjanje med prizorišči in zahtevalo ogromne količine tekstov. Ampak v Sarajevu nas je bilo kar sedemnajst z Dela in na koncu sem pisal še manj kot morda s kakšne tekme svetovnega pokala, saj smo si dobro razdelili naloge. Podobno je bilo pri vseh tedanjih večjih jugoslovanskih medijih, zato smo imeli več časa za zbiranje doživetij,« se spominja Dekleva. Redakcije največjih časnikov so namreč bdele nad posameznimi medijskimi središči.
Slovenci ostali dolgih nosov
Pa so bile to res ene najboljših iger vseh časov? »Dobre so bile, res dobre, pred odprtjem nismo verjeli, da bo tako lepo, četudi je bilo prisotnega veliko pretiravanja. Tudi pri tujih medijih. Malo je bilo tudi politično zrežirano, Jugoslavija je bila tedaj še pomembna mednarodna sila in se ji je bilo treba prikupiti,« pravi Dekleva, četudi je še danes prepričan, da je bilo med Slovenci v Sarajevu kar nekaj kislih obrazov. Sarajevske igre bi pravzaprav morala gostiti Slovenija, trdi, zamisel o tem je bila v določenih krogih živa že leta pred kandidaturo, a so pobudnike utišali, preden bi jo preveč razvili. »Namesto tega je kandidiralo Sarajevo. O slovenski ideji se ni veliko govorilo. Toda če si poznal razmere in ljudi – za mano je bilo namreč veliko let dela v tem poslu –, si lahko opazil užaljenost naših med igrami.
Res je škoda, da se zgodba ni odvila bolj v smer Slovenije. Za naš šport bi gradnja vse infrastrukture, ki jo je tedaj dobilo Sarajevo, pomenila velik premik, še danes bi jo uporabljali. Za Sarajevo pa se je že tedaj vedelo, da bo šlo po igrah vse 'rakom žvižgat', zimski šport tam pač ni doma. V času iger so tam sodelovali prav vsi, ki so kaj pomenili in znali v Sloveniji – od planiških, kranjskogorskih do mariborskih delavcev. Slovensko znanje za pripravo prizorišč je bilo cenjeno, to 30 let pozneje potrjujejo tudi v Sočiju, kamor so povabili planiško ekipo,« je prepričan Dekleva.
Po naše vladno letalo
Vedno si bo štel v čast, da je bil del olimpijske zgodbe prav na igrah, kjer je Slovenija končno prebila led in osvojila svojo prvo zimsko olimpijsko kolajno. Pravi pa, da je bil v odločilnih trenutkih 'hladen kot špricer'. »Najprej smo resda od veselja skakali v zrak, ampak za slavje ni bilo časa. Šlo je za moj posel in to sem znal ločiti, gledal sem z očmi opazovalca, ne navijača, prenašati sem moral informacije,« zatrjuje še dandanes. Takrat so kljub vsemu vladali drugi časi in če ne bi bilo policistov, marsikoga od naših niti ne bi bilo na štartu.
»Igre je krojilo vreme in zato so spremenili program ter veleslalom prestavili na torek. To je sprožilo pravi preplah. Naši pa so bili konec tedna na tekmah FIS na Koroškem. Organizatorji so poslali v nedeljo na Brnik po naše kar posebno letalo, kolikor se spomnim, je pripadalo bosanski vladi, saj je bilo pomembno, da jim prihranijo naporno pot v tako kratkem času. Bojana Križaja je Tone Vogrinec po telefonu dobil doma, Grego Benedika pa so na Trojanah ustavili policisti, ki so se odzvali Vogrinčevemu klicu na pomoč in so ga s patruljo prestregli na poti s Štajerske. Kuralt in Franko te sreče nista imela in sta prepozno prišla na Brnik, zato sta v Sarajevo prispela šele dan pred štartom,« o tem, kako so se številni vključili v iskanje slovenskih adutov, pove diplomirani pravnik Dekleva, ki ga je življenjska pot že zgodaj zanesla v športno novinarstvo.
Pri Tini je vidno, da ni imela trenerja
Igre v Sarajevu so bile vsejugoslovanski projekt, pravi. Tam so bili v času iger delavci od vsepovsod, kuharji so denimo prihajali tudi iz Dalmacije in možno je bilo jesti najbolje pripravljene ribe v notranjosti države. »Noči so bile dolge, enkrat sem zaspal na avtobusu na poti do proge in se spet znašel na izhodišču. Voznik pri tem ni povzročal težav, kar samega me je spet peljal na progo. Nasploh so bile noči v Sarajevu zelo dolge, ker so bile igre naše, domače, pa smo znotraj strogega olimpijskega režima znali najti tudi poti do naših tekmovalcev.
Tam je bilo ogromno Slovencev,« se spominja Dekleva, ki je bil desetletja kronist slovenskega alpskega smučanja in ki zdaj le zmajuje z glavo, ko spremlja, kaj se dogaja v tej panogi pri nas. »Vse se vrti okoli Tine Maze. Seveda je to logično, zanimiva je, zraven sodijo še številne stvari, ki so povezane z njenim spolom in seksualno privlačnostjo. Nekateri vendarle pretiravajo z opisovanjem njenih čustev. Jaz bom kratek: dekle potrebuje trenerja. Vidi se, da eno leto ni pravilno vadila, slalom to takoj razkrije!« je Dekleva odločno povezal preteklost in sedanjost, ki bo vrhunec doživela sredi februarja v Rusiji.
Preberite tudi pogovora z:
- Juretom Frankom: Brezksrbni fant s smučarskih razglednic ni bil pravi Jurijev obraz
- Tonetom Vogrincem: Žalostno bi bilo, če bi se Tina Maze vrnila brez kolajne
