Soči bo zgodba, kot je pozimi še ni bilo

ZOI 2014: veliko ugank ob pričakovanju dogodka, po katerem bo vrsta največjih tekmovanj v Rusiji.

Objavljeno
01. januar 2014 18.34
Siniša Uroševič, šport
Siniša Uroševič, šport

Sleherno pričakovanje olimpijskih iger prinaša zvrhan koš ugank o tekmovalnih dosežkih, razsežnostih spektakla, rekordih, organizacijskih (ne)uspehih. Sočiju, cenjenem ruskem letovišču ob Črnem morju, pa pripada prav posebna zgodba. Očitno neprimerljiva z zadnjimi igrami v Vancouvru, Torinu, Salt Lake Cityju …

Če bi se zgolj ozrli na praznik zimskega športa, ga domala ni med akterji, ki ne bi iger v Lillehamerju na Norveškem, februarja 1994, označil kot zadnjih pristnih, v tradicionalnem duhu, brez neusmiljene dirke za milijonskimi zaslužki in z izjemno vzneseno množico poznavalcev športnih junakov. V nadaljevanju ni bilo več tako izvirne zimske pravljice. V Naganu so navzoče motile izjemne razdalje med prizorišči, v Salt Lake Cityju še nedoživeta skrb za varnost kot posledica znamenitega 11. septembra v New Yorku, tudi Torino in Vancouver se nista približala omenjeni skandinavski zgodbi. Dober mesec pred začetkom novega olimpijskega poglavja pa je že jasno, da bo Soči, bolj kot katerokoli prizorišče doslej, v kleščah izjemnih vlaganj, želje po gospodarski in politični promociji in predvsem v smučarskih arenah s precej manjšim obiskovalcev, kot smo jih vajeni na tradicionalnih prizoriščih tekem po srednji in severni Evropi …

Prve olimpijske igre na ruskih tleh po razpadu sovjetskega imperija in takrat poletne zgodbe v Moskvi '80 očitno sodijo v izjemno uspešno množico kandidatur na tem območju, kjer si največja športna tekmovanja zdaj sledijo iz leta v leto – 2013. je Moskva gostila svetovno atletsko smetano, po olimpijskih igrah si nato v naslednji štiriletki sledijo svetovno prvenstvo v plavanju, hokeju, dirke formule 1 in za veliki finale še svetovno prvenstvo v nogometu.

Predvideni proračun Sočija 2014 naj bi se sprva sukal pri približno 10 milijardah evrov, a stroški se z novimi vlaganji višajo iz dneva v dan, ob koncu naj bi znašali vsaj 40 milijard in tako po tej plati z naskokom prekašajo katerekoli igre doslej. Toda vladar mogočne ruske države Vladimir Putin prav ničesar noče prepustiti naključju, zanj so te igre izjemen projekt, kajpak jih je omenil tudi v novoletnem govoru državljanom: »V letu 2014 nas čaka precej nalog na področju gospodarstva za zvišanje življenjskega standarda, le še dober mesec pa nas loči od olimpijskih iger, ki jih moramo izpeljati na najvišji možni ravni.«

A tako kot Putin ter njegov politični zaveznik, sicer župan Sočija, Anatolij Pahomov, sanjata o veleuspehu 17-dnevnega dogajanja ob Črnem morju ter na robu Kavkaškega gorovja, se o igrah med ljudstvom in drugje po svetu širijo tudi ostre kritike. Spektakel naj bi bil le igrača v rokah vase zagledane ruske politike, ki se mora povrhu boriti še s terorističnimi napadi. Podkupovanja naj bi se kar vrstila, povrhu pa igre z izjemo hokejskih tekem in nekaterih nastopov umetnostnih drsalcev še zdaleč ne bodo ohranile okusa vrhunskih predstav. Zanimanja za smučarske dogodke – bodisi alpske, bodisi nordijske, bodisi v novejših disciplinah – je malo, tudi majhne zmogljivosti tribun nikakor ne morejo pričarati velikih zgodb. Soči zaradi silnih logističnih težav, vizumov, dragih nastanitev tudi ne more biti stičišče množice navdušenih obiskovalcev iz tujine.

Kako se bo v vsej nenavadni zgodbi odrezala slovenska odprava? To je ključno vprašanje za športne privržence pri nas, ki so bili v prejšnji zimi po izjemnih predstavah Tine Maze, dveh kolajnah na svetovnem prvenstvu skakalca Petra Prevca, silovitem vzponu biatlonca Jakova Faka in povrhu še zgodovinski uvrstitvi slovenskih hokejistov na olimpijski turnir že prav evforični. Navdušenje je v zadnjih tednih splahnelo, večina omenjenih akterjev (še) ne ponavlja dosežkov zime 2012/13, a jasno je, da bi zasuk v Sočiju spet vrnil obraz na sicer vsakodnevno zaskrbljene obraze državljanov. Pri nas in seveda tudi v Rusiji. Kjer se pričakovanje Sočija 2014 prepleta z navdušenjem in jezo. A ko bodo igre, v petek 7. februarja, odprli, bodo najbrž številne vsakodnevne tegobe potisnjene pod preprogo. In če bo dva tedna pozneje Rusija prvič v svoji samostojnosti osvojila naslov olimpijskih hokejskih prvakov s svojima sanjskima napadoma Ovečkin-Maljkin-Sjomin ter Radulov-Dacjuk-Kovaljčuk, bo za gostitelje vse v najlepšem redu. A do tja jih čaka še dolga pot. Tudi omenjene mojstre palic in ploščka, ki jih prav na prvi tekmi čaka boj z novinci v olimpijski družbi – hokejisti slovenske izbrane vrste …