Soči je imela Tina v mislih ves čas

Roza Hutor – Tine Maze na olimpijskih igrah v Sočiju ni zanimalo nič drugega kot zlato, kar je razumljivo za smučarko, ki ima v vitrini domala vse lovorike – veliki globus, dva mala, dve zlati kolajni in štiri srebrne s svetovnih prvenstev ter dve srebrni olimpijski. Na zlato je čakala kar tri igre, od Salt Lake Cityja 2002.

Že po superkombinaciji ste poudarili, da vas zanima samo olimpijska zmaga. Mar vam srebro in bron ne pomenita nič?

Želela sem le zlato, ker je to moj edini cilj. Olimpijsko zlato je popolnost. Ne morem si predstavljati nič boljšega, še posebej ker sem ga osvojila v smuku. Čakati nanj in brzdati čustva je bilo težko.

Zlata kolajna v smuku je za slovensko smučanje nekaj najbolj nepredstavljivega. Kako ste jo doživeli?

Pred dvema letoma sem imela tako veliko spoštovanje pred smukom, da si nisem upala niti pomisliti, da bom kdaj stala na zmagovalnem odru, kaj šele osvojila zlato kolajno. Če bi mi kdo rekel, da bom zmagala v Sočiju, bi mu rekla, da je nor. Na večletnih poletnih treningih v Čilu sem se naučila, kako vrhunsko drseti, predvsem pa sem izgubila strah in s tem pridobila samozavest.

V Sočiju ste zelo pozitivno naravnani. V vaši ekipi pravijo, da ste zaspali z mislijo na zmago in se z njo tudi zbudili. Sami pravite, da so se vam vseskozi vračale misli iz mladosti. Katere?

Spomnila sem se prve uradne dekliške tekme. Zmagala sem, pa čeprav so bile ob meni za glavo večje deklice. Rekla sem si, če sem zmagala takrat, bom tudi sedaj. S to mislijo sem odšla na štart.

V sobi ste si na steno narisali progo in šli z njo v podzavesti spat. S fizioterapevtko in zaupno prijateljico oziroma sodelavko Nežko Poljanšek ste menda opravili sugestivni pogovor. Kakšen?

Pogovarjali sva se o tem, kako naj zmagam. Z vprašanjem, kaj mislim o zmagi, me je postavila pred dejstvo. Odgovorila sem ji, da so tekmice zelo dobre, ampak da verjamem v svojo zmago. Tudi na tekmi sem ves dan verjela vanjo. Zelo enostavno je: če hočeš zmagati, moraš verjeti, da si najboljši.

Zlato kolajno ste osvojili skupaj z Dominique Gisin. Švicarka je vaša dobra prijateljica. Če bi se zgodilo nekaj podobnega, kot se je pred leti v Söldnu, ko ste si prvo mesto delili še z dvema tekmicama, katero bi si še želeli poleg?

Julio Mancuso in Elisabeth Görgl. Z Dominique sva si po značaju sicer zelo podobni.

Gisinova je dejala, da so stotinke sreča oziroma da z njimi ne moreš tekmovati. Enkrat so na eni strani, drugič na drugi. Včasih pa so na sredini, tako kot je bilo v Sočiju. Kako ste vi doživeli neodločeno igro stotink?

V alpskem smučanju je neverjetno, kako majhne razlike odločajo o barvi kolajn. Spremeni jo lahko prst ali dlan. Dejstvo pa je, da so izziv, ker vse smučamo zelo dobro. Smo jih vajene. Navsezadnje sva si obe z Gisinovo že delili prva mesta.

Po lanski rekordni sezoni v svetovnem pokalu ste bili letos precej slabši. Je to sivo povprečje vplivalo na vaše olimpijske priprave in samozavest?

Po vsem, kar sem dosegla v karieri, ni bilo pri meni nobenega dvoma, da so olimpijske igre prvi cilj. Glede tega sem bila zelo samozavestna. Res pa je, da do Sočija, z nekaj izjemami, rezultatsko nisem najbolje tekmovala. To pa ne pomeni, da nisem dobro smučala. Na določenih tekmah sem sestavila popolne predstave, kot mi je uspela v Sočiju. Ko se to zgodi, pri meni vse deluje, kot mora.

Zavoljo slabe sezone (v primerjavi z lansko) je bilo veliko dvomov o vaši kakovosti. Ste vi kdaj podvomili vase?

Po osvojenem velikem globusu in vseh kolajnah na svetovnih prvenstvih mi je do športne popolnosti manjkalo le olimpijsko zlato. Bila sem osredotočena na Soči, čeprav svetovnega pokala nisem zanemarjala. Tako kot sem že rekla, težko je biti s telesom na enem mestu, z glavo pa na drugem. Včasih se mi je bilo zelo težko motivirati in biti stoodstotna v svetovnem pokalu.

Sredi sezone ste zamenjali trenerja, kar je za smučanje nenavadna poteza.

Bilo je veliko stvari, ki niso delovale, tako kot sem si želela. Sprememba je bila nujna. Tvegali smo in dobili. Če ne tvegaš, nič ne dobiš. Pini je v ekipo prinesel določene stvari, ki so vse skupaj obrnile na bolje.

Izpolnili ste svoj olimpijski cilj, na sporedu pa sta še dve vaši disciplini. Na krilih uspehov ste sposobni zaznamovati Soči 2014.

Nobena zmaga me ne premami tako, da bi se ustavila in prepustila uživanju v lovorikah. Če vem, da lahko zmagujem, sem nenasitna. To je lakota po uspehih, ki ni značilna samo za okolico, v kateri živim, ampak tudi za mojo glavo oziroma miselnost.