Soči – Slovenija, via Zagreb

Zagreb – Zagrebško letališče je bilo sinoči polno. Vendar ne le običajnih potnikov, ki so v Zagreb prihajali ali iz njega odhajali. Nekaj po 21. uri je namreč pristalo tudi letalo z oznakami OU 9701 iz olimpijskega Sočija. Na njem pa je bila (tudi) slovenska junakinja, zlata Tina Maze, v družbi hrvaške olimpijske reprezentance z Ivico Kostelićem na čelu.

»Nič nenavadnega, tako je pač bilo najlaže organizirati vrnitev,« povedo tisti, ki so skrbeli za pot iz olimpijskega Sočija. Na letališču oziroma v tamkajšnjem salonu VIP je bila gneča, veliko je bilo radovednežev in navijačev iz Slovenije. Kolega, ki za hrvaški spletni portal »pokriva« šport, niti vedel ni, da bo na letalu tudi zlata Tina. Prepričan je bil, da bo le srebrni Ivica. No, pa se mu je nasmehnila sreča in tako je ujel »še zlato izjavo zlate Tine«.

Radovednosti je bilo veliko, vprašanj o tem, kaj bo Tina počela »jutri«, še več. Na vprašanje, ali so bile to njene zadnje olimpijske igre, je odgovorila pritrdilno.

»Najprej se moram malo spočiti, biti z družino, potem pa spet pot pod noge in v Crans Montano,« je povedala Tina z dvema zlatima kolajnama okoli vratu. »Vesela sem zaradi tega sprejema, saj me z Ivico in njegovo družino vežejo dolgoletne vezi.« Tudi srebrni Ivica Kostelić in njegov oče Ante pravita, da sta vesela, da je bil sprejem opravljen na ta način. »Samo da ne bo zavisti v Sloveniji,« je dodal Ivičev oče.

Na desetine, kaj na desetine, na stotine kosov opreme je bilo že zdavnaj pospravljenih in pripravljenih za pot proti Sloveniji. Radovednosti pa ni in ni hotelo biti konec. Tudi pri Hrvatih.

Hrvaška javnost je tokratne olimpijske igre spremljala s precejšnjim zanimanjem. Upali so na vsaj eno zlato kolajno, ki bi jo osvojil Ivica Kostelić. Končalo se je tako, da si je Ivica prismučal srebro v superkombinaciji, za vse druge pa je zmanjkalo moči.

Mediji so razmeroma korektno prenašali novice o slovenskih kolajnah, osvojenih v Sočiju, se navduševali nad rezultati in igro slovenskih hokejistov. Vsaj tokrat resnično ni bilo čutiti neke že skoraj vsesplošne sosedske ljubosumnosti in zavisti. Tina Maze je za hrvaške medije že itak ena od najlepših, če ne že najlepša, smučarka nasploh.

Morda je tokratno hrvaško udeležbo zaznamoval le Ivica Kostelić. Pa ne le zaradi osvojene kolajne. Najprej že zaradi (pre)velikih pričakovanj. Za Ivico naj bi tokratne olimpijske igre bile zagotovo zadnje v karieri, zato bi zlato lepo pristajalo v njegovi zbirki. Zgodilo se je tudi, da je kar sam, le nekaj dni pred odhodom, napovedal, da bo »z nekaterimi zadevami javnost seznanil po vrnitvi iz Sočija«. Kaj naj bi to bilo, nihče ne ve. Ugibanj je veliko, odgovorov, vsaj uradnih, nobenih. Tudi tokrat, na letališču, ni bil posebej vesel vprašanj o tem, zato pa je mogoče pričakovati njegovo izjavo v prihodnjih dneh. Zagotovo pa bo govoril tudi o tem, kam gre tekmovanje za svetovni smučarski pokal. Zaradi zelo težke postavitve sobotnega olimpijskega slaloma je bil namreč Ivičev oče Ante Kostelić že deležen kritik Švedov in Francozov. Ivica je očeta vzel v bran in dejal, da »se mu dozdeva, da gre slalom v neke konfekcijske vode, da zanj ni več potrebna tehnika, ampak le hitrost, kar za smučanje sploh ni dobro, saj zaradi tega tekme tudi ostajajo brez gledalcev …«

Zagrebško letališče se je izpraznilo, slovenska ekipa je zapuščala hrvaško metropolo in odšla – v ponedeljek. Danes je pač nov dan.