Tiskane izdaje
Rdeča Poljana – Teja Gregorin, 33-letna biatlonka iz Ihana, že dolgo ohranja značaj umirjene športnice. Brez evforije doživlja uspehe in ne obupuje ob porazih. Takšna je bila tudi ob včerajšnjem prvem pogovoru, ko je dosegla najodmevnejši dosežek svoje dosedanje športne poti.
V svoji zbirki vrhunskih izidov imate tudi dve srebrni kolajni s svetovnih prvenstev. Ste občutili breme in močno željo po olimpijski uvrstitvi med najboljše tri?
Nikdar se nisem posebej obremenjevala, a ta dosežek mi bo vedno ostal v posebnem spominu. Dobro sem se počutila že od prihoda v Rusijo in navzlic 15. mestu v šprintu verjela, da se mi ob majhnem zaostanku še ponuja priložnost za podvig v zasledovanju.
A nazadnje ste nam omenili težave z ramo. So zdaj izginile?
Ne, niso še povsem. Pravzaprav sploh niso, saj sem morala eno uro pred to zasledovalno tekmo vzeti protibolečinsko tableto. A poskušam ne razmišljati o tem, sicer pa se vedno tolažim, da športnika mora vsaj občasno kaj boleti, drugače je nekaj narobe (smeh).
Kako ste doživljali tekmo po zgrešeni tarči ob tretjem postanku?
Če pošteno povem, sem si mislila, da je kolajna ušla. A brezhiben učinek pri zadnjem streljanju mi je vlil samozavest za zadnji napad.
Vaš strelski trener Tomaš Kos je dejal, da bo za vas v zadnjem poskusu psihično lažje, saj nikdar ni preprosto zadeti vseh tarč za konec, potem ko si pri treh postankih ne privoščiš napake …
Temu moram prikimati, res je breme ob beri z eno zgrešeno tarčo pred zadnjim nastopom manjše.
Ste presenečeni nad svojo hitrostjo, kaj pravite na smuči?
Malce sem bila presenečena, ker sem ugnala Gabrielo Soukalovo. Kar hvaležna sem ji, ker je zgrešila tri tarče v šprinterski preizkušnji in si priborila še precej slabše izhodišče kot jaz. V nasprotnem primeru je ne bi ujela. Res pa je vsaka tekma posebna in če bi bile vse tekmovalke pred menoj brezhibne, bi ostala brez kolajne. Telesna pripravljenost? Videli ste, da sem na zadnji januarski tekmi v Anterselvi dvignila raven forme, a hkrati sem se kar bala, da v tem ritmu ne bom zdržala do Sočija. Glede smuči pa ostajam že brez besed in občudujem naše servisno moštvo, četudi je v primerjavi s tekmeci precej manjše.
Že pred dnevi ste omenili, da vam proga ustreza.
Vztrajam pri tem, ne le zavoljo kolajne. Že na lanski generalki mi je bila všeč, niso me motili niti strmi klanci niti večja nadmorska višina od običajne. Podobna je kot v Anterselvi, kjer sem se vedno odlično počutila. Predvsem pa je pomembno, da smo prišli dovolj zgodaj na prizorišče, se privadili in tudi servis je imel čas za izbiro maž in smuči. Omenila bi tudi, da sem dvakrat sama opravila simulacijo tekme, enkrat na 5 km, drugič na 8, kar mi je prav tako pomagalo.
Kako bo s slavjem do razglasitve?
Z veseljem se bom z našega hriba še enkrat spustila v Soči. Lepo bo tam, tudi Vesna Fabjan bo dobila bron. Njenega teka nisem mogla spremljati, ker sem bila sredi priprav za moj nastop, a ko sem slišala za razplet, je še meni vlil malo samozavesti. Veselili se bomo, a brez pretiravanja, saj iger še ni konec.
Pred vami sta še dva nastopa, na 15 km in nato še v skupinskem štartu. Vam bo zdaj lažje?
Vsekakor! Bremena ni več, zdaj v Sočiju zame ne bo več poraza, lahko se sproščeno lotim tekem.
Na Pokljuko, prvo postajo svetovnega pokala po OI, boste torej prišli vsaj z eno kolajno …
Čudovito bo po takšni olimpijski beri nastopiti v domačem okolju.
