Tinina starša še nikoli tako blizu kolajne

Slovesna razglasitev: Tina Maze spet v središču pozornosti, odličje podelili tudi Žanu Koširju.

Objavljeno
19. februar 2014 23.27
OLY-2014-SKI-ALPINE-GIANTSLALOM-WOMEN-MEDALS
Siniša Uroševič, poročevalec
Siniša Uroševič, poročevalec
Soči – V slovenskem taboru so se že kar razvadili: obiskov osrednjega trga v olimpijskem parku ob večernih slovesnostih ni videti konca. Sinoči smo se tako še enkrat spomnili veličastnega veleslalomskega nastopa Tine Maze za drugo olimpijsko zlato, del slovesnosti pa je nato pripadel tudi Žanu Koširju, našemu bronastemu deskarju.

»Vi ste pa res velesila zimskega športa,« smo tudi včeraj poslušali od mimoidočih ob vhodu na razglasitveno slovesnost ter nato tudi od zavidanja polnih novinarskih kolegov od vsepovsod. Ti našo vodilno športno zvezdnico kajpak že dobro poznajo, a včeraj se jim je nato predstavil še Košir. Slovenska reprezentanca se je ob štetju kolajn za zdaj ustavila pri pravljični sedmici, toliko jih je pred prihodom v Soči osvojila na vseh zimskih igrah v letih samostojnosti skupaj …

»Prav imenitno zgodbo pišemo te dni, danes nas je razveselil še Žan, tekmovanja pa sploh še ni konec,« je nasmejana prišla v prostor za pogovore s poročevalci sijajna smučarka, pred katero je še nastop v slalomu, že zdaj pa ima dve zlati kolajni ter spomin na še dve visoki uvrstitvi, ko ji je obakrat le malo zmanjkalo do uvrstitve na stopničke zmagovalnega odra. »Dosegla sem celo več, kot sem pričakovala, gre za posebne trenutke na športni poti. In ko pomislim na to razglasitev ob tej drugi zlati kolajni, mojemu veselju ni konca. V prvi vrsti sta bila starša, pravzaprav še nikdar nista bila tako blizu ob podelitvi lovorike. Ko pomislim, da so tu ob meni še moji najbližji, sem prav srečna,« je razlagala Korošica ob izteku dneva, ki je bil za njo vse prej kot lahek.

Nikakršnega dvoma ni, da je torkova veleslalomska tekma v izjemno zahtevnih razmerah terjala ogromno truda. Prikimala je takšni trditvi in dejala: »Res je šlo za težko tekmo, povrhu tudi psihično, ko so na koncu odločale stotinke. Zbudila sem se utrujena, čustva so prihajala za menoj, obenem pa sem se že morala zbrati za slalomski trening. Ko sem videla tiste količke, mi ni šlo ravno na smeh, zavedam se, da je bil trening koristen, zbrano in umirjeno lahko pričakam petkovo zadnjo preizkušnjo na teh igrah.«

Še kako vesel pa je bil večernega prihoda z gorskih prizorišč na razglasitev ob Črno morje tudi Žan Košir. Prvič doslej je stopil na oder za najboljše tri, čestital tudi naši smučarski šampionki in malce pozneje dejal: »Zdaj sem videl od blizu, kakšna je zlata kolajna, lepo bi bilo, da bi nekoč tudi jaz pričakal Zdravljico za zmago.« A seveda se mu je smejalo tudi ob pogledu na bronasto, o kateri je poleti sanjal, nato pa se poskusil z njo ne obremenjevati.

Ob vsej kopici tržiških športnikov je sploh prvi, ki se v domači kraj vrača z olimpijsko kolajno. Celo smučarski velikan Bojan Križaj je nima. »O njegovih izjemnih nastopih sem veliko slišal, se pozneje z njim seznanil, je najboljši prijatelj mojega strica, preživljali smo skupne počitnice ob morju, na Lošinju,« je še omenil ter pristavil, da je prav zadovoljen, ker se velika smučarska zgodba v Tržiču nadaljuje in upa, da bo tako tudi vnaprej.