Tiskane izdaje
Tone Vogrinec, nekdanji smučar, trener, direktor smučarskih reprezentanc in pred štirimi leti vodja slovenske olimpijske odprave v Vancouvru, našim športnikom v Sočiju optimistično napoveduje od tri do pet kolajn. Ne dvomi, da bodo Rusi olimpijske igre izpeljali na najvišji možni ravni, tako romantičnih, kot so bile sarajevske leta 1984, pa po njegovem ne bo več.
Kako se spominjate iger v Sarajevu?
Čeprav smo takrat živeli v Jugoslaviji, so bile to na nek način naše olimpijske igre. Zato smo imeli ogromna pričakovanja, ki jih je s srebrno kolajno v veleslalomu izpolnil Jure Franko. Veselje po njej je bilo nepopisno, znamenit plakat »Volimo Jureka više od bureka«, ki je žarel v Sarajevu, se še danes uporablja v najrazličnejših povezavah. Me je bilo pa pred začetkom iger strah, kako bo mesto, ki ni ravno slovelo po čistoči in urejenosti, videti ob prihodu športnikov iz vsega sveta.
Na srečo je novozapadli sneg tik pred zdajci pokril vso umazanijo, tako da je bilo Sarajevo med tekmovanji videti kot v pravljici. Zanimivo je tudi, da so prebivalci, takrat še enotni in ne kot danes razdeljeni na Hrvate, Muslimane in Srbe, dihali z igrami, na katere so bili neizmerno ponosni. Vsi so bili neverjetno prijazni, tako da smo se povsod počutili dobrodošle. To so bile verjetno zadnje romantične OI, zadnje, ki so bile pridobljene po normalni poti in ne z denarjem.
Za našega glavnega aduta je tedaj veljal Bojan Križaj, vendar pa tega ni potrdil na tekmah. Zakaj ni uspešne kariere kronal še z olimpijsko kolajno?
OI so vedno igre presenečenj. Le kdo si je pred slalomom leta 1972 v Saporu upal pomisliti na to, da ga bo dobil Francisco Fernandez Ochoa? To je bilo velikansko presenečenje. Na OI je konkurenca slabša kot v svetovnem pokalu, ker namesto desetih Avstrijcev, Francozov in Švicarjev tekmujejo le po štirje iz sleherne države. Poleg tega so obremenitve tekmovalcev, ki se zavedajo, da imajo enkratno priložnost v štirih letih, tako velike, da pogosto prihaja bodisi do napak bodisi do slabših nastopov.
Če me že sprašujete o Križaju, on ni bil edini, od katerega smo pričakovali odmeven dosežek. Takrat smo imeli vrhunsko veleslalomsko ekipo, v kateri sta bila ob Bojanu še Boris Strel, dobitnik bronastega odličja na SP leta 1982 v Schladmingu, in Jure Franko, ki je pred OI v Sarajevu zmagoval na tekmah za evropski pokal in je bil dejansko že v veleslalomskem vrhu. Zato njegov naslov olimpijskega podprvaka ni bil presenečenje. Strel je bil na koncu peti in Križaj deveti, kar sta vrhunska rezultata, na žalost pa je tako, da na OI štejejo zgolj kolajne. Že četrtouvrščenega se nihče več ne spomni.
Mar je potem Križaj podlegel pritisku?
Pod pritiskom so vsi. Kar zadeva OI, ni nobenega pravila. Prav nobenega zagotovila ni, da bo, denimo, Mikaela Shiffrin ali katera druga tekmovalka, ki je v zadnjem obdobju nizala gladke zmage, prva tudi v Sočiju. Na igrah se lahko hitro vse postavi na glavo.
Kot na primer Bill Johnson?
Bill je bil vrhunski smukač, od katerega se je pričakovala vrhunska uvrstitev. Toda kljub temu je tudi Franz Klammer nanj gledal zviška, češ, kaj bo ta, ki si vrta po nosu, tu sploh opravil. In potem je Johnson zmagal, Klammer pa je ostal praznih rok.
Kako pa ste gledali na prepoved nastopa za Ingemarja Stenmarka?
To so bili drugi časi. Če se spet vrneva v Saporo '72, kjer je Avery Brundage, tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), suspendiral Karla Schranza, ker je posnel en oglas, kar je bil takrat smrtni greh. Schranz se je v domovino vrnil kot narodni heroj, na Dunaju pa ga je – ker so ga diskvalificirali in ne ker bi osvojil zlato lovoriko – pričakalo dvajset, trideset ali celo petdeset tisoč ljudi. Tudi Stenmark se ni uklonil olimpijskemu pravilu o amaterizmu, ki je bilo že takrat zastarelo, zato ni dobil dovoljenja za nastop v Sarajevu.
Ste vi to podpirali?
Ne, nikoli. Že od leta 1970, ko sem postal profesionalni trener – v tej vlogi sem vztrajal do 1980. (na OI v Lake Placidu je trasiral drugo progo slaloma, op. a.) – sem se ukvarjal tudi s tako imenovanim »ski poolom«. Dve leti pozneje sem prevzel njegovo vodenje in ga vodil vse do leta 2006. Zaradi »ski poola«, ki je moral zbrati sredstva za trening, sem na te zadeve gledal povsem drugače – precej bolj liberalno.
Od vsega začetka sem se pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) boril tudi za to, da bi sprostila toga pravila glede velikosti oglasnega prostora. Moje mišljenje je bilo tedaj diametralno nasprotno z mnenjem predstavnikov iz velikih držav. Spomnim se avstrijskih kolegov, ki so še danes dejavni na tem področju, kako so se zavzemali za to, da smučarji ne bi bili tako polepljeni z oglasi kot dirkači formule 1. Pa jih poglejmo danes: naši skakalci imajo na svojih oblačilih vse polno napisov, kar sem sam zagovarjal že pred štiridesetimi leti, kajti od vsega začetka sem se zavedal, da gre pri sponzoriranju za odnos daj-dam. Če nekaj sprejmeš, je povsem razumljivo, da nekaj tudi vrneš.
Konec sedemdesetih let je postalo (alpsko) smučanje v Sloveniji izjemno priljubljeno. Nanj so mnogi gledali celo kot na nacionalni šport. Ali je bilo to načrtovano?
Do tega seveda ni prišlo čez noč. Če gledam iz svojega zornega kota, je bilo zelo pomembno, da sem se rodil blizu avstrijske meje in sem potem od vsega začetka spremljal njihove televizijske in radijske postaje. Ker sem govoril tudi tuje jezike, sem se že kot tekmovalec – kot član tedanje jugoslovanske reprezentance, v kateri sem bil osem let – vključeval v mednarodne smučarske tokove. Pozneje sem imel kot trener dovolj vpogledov v šport, da sem iz tujine »ukradel« zamisel, jo dopolnil in prilagodil našim razmeram. Torej nismo odkri(va)li tople vode, temveč smo opazovali, kaj počnejo drugi, in tuhtali, kaj bi lahko sami na tem področju še izboljšali. Naši veliki prednosti sta bili majhnost in homogenost ekipe.
Medtem ko se jih je na avstrijskem treningu tudi po dvajset »valjalo« po slalomu, smo mi s tremi, štirimi delali veliko bolj individualno. Nadvse pomemben pri tem je bil tudi miselni preskok: v mojih časih smo tekmovali za to, da bi bili najboljši v Jugoslaviji, kajti prvi štirje so običajno potovali na tekme v tujino. Ko sem postal trener, sem si najprej prizadeval spremeniti to miselnost: hotel sem biti prvi na svetu in ne v Jugoslaviji! Vendar pa me sprva funkcionarji in potencialni pokrovitelji niso jemali preveč resno. Da nam lahko zares uspe, so začeli verjeti šele, ko je Bojan Križaj leta 1975 postal mladinski evropski prvak. To je bila prelomna točka oziroma dokaz, da lahko tudi v Jugoslaviji kaj naredimo v smučanju.
Kako je bilo z denarnimi sredstvi?
Po zaslugi Svetislava Dragovića, sekretarja jugoslovanske smučarske zveze, čigar brat je bil sekretar olimpijskega komiteja, je bila naša organizacija po finančnih injekcijah med prvimi tremi ali petimi panožnimi zvezami v Jugoslaviji. In to kljub temu, da smo bili v smučanju že tedaj večinoma le Slovenci. Iz Beograda smo prejeli kar nekaj sredstev, ki so s pomočjo prvih sponzorjev povsem zadoščala, da je lahko naša majhna ekipa normalno trenirala. Tako smo prišli do prvih uspehov, z njimi pa je začela rasti tudi priljubljenost našega športa.
Kaj napovedujete za Soči?
Če odštejem Tino Maze, kakšnih velikih pričakovanj v alpskem smučanju seveda ne more biti. Mitja Valenčič bi se lahko z dvema dobro presmučanima progama v slalomu prebil med deseterico, v kateri je bil že na prejšnjih OI. O tem, da bi kdo od naših ponovil senzacijo Ochoe, ne moremo sanjati, že sleherna uvrstitev okrog 10. mesta bi bila velik uspeh.
Kakšne možnosti pa ima Tina Maze?
Ona je poglavje zase. Upajmo le, da se bo »sestavila« do Sočija. Če bi se domov vrnila brez odličja, bi bilo zelo žalostno. Bi pa bilo za razvoj slovenskega smučanja veliko bolje, če bi Mazejeva vadila v sklopu slovenske reprezentance. Tako bi imela mlajša dekleta na slehernem treningu stik s svetovno elito.
Kaj pa pričakujete od drugih slovenskih športnikov?
Skakalci so izjemno močni, zato bi bilo presenečenje, če ne bi osvojili nobene kolajne. Biatlonec Jakov Fak je očitno še pravi čas ujel pravo formo, upam, da bodo kakšno senzacijo pripravili naši hokejisti in premagali katero od velesil, čeprav je že fantastično, da so se sploh uvrstili na OI.
Koliko kolajn napovedujete?
Od tri do pet, to je moja optimistična napoved.
Kaj pa si na splošno obetate od Sočija?
Ne razumem pripomb, ki prihajajo iz liliputanske Slovenije. To je ravno tako, kot da bi neka ekipa, recimo, iz Bosanske Dubice učila Slovence, kaj je ekologija, gradbeništvo itn. Ne vem, zakaj se vmešavamo v stvari, ki nas ne zadevajo. Najprej pometimo pred svojim pragom in plačajmo delavce, ki so gradili Stožice. Zagotovo bodo OI v Sočiju izpeljali na najvišji možni ravni, konec koncev niso 50 milijard evrov vtaknili zgolj v zasebne žepe, ampak so tam tudi ogromno zgradili. Zato bo Soči postal novi smučarski center, ki bo prav gotovo živel, vemo namreč, kako velika država je Rusija. Z vsemi hoteli, sodobnimi napravami, prekrasnimi hribi in morjem bo to turistična destinacija, ki bo preživela naslednja desetletja. Če pa bo kakšna dvorana samevala, pa tudi ni največja katastrofa.
Preberite še pogovora z:
- Juretom Frankom: Brezksrbni fant s smučarskih razglednic ni bil pravi Jurijev obraz
- Bojanom Križajem: Zaradi olimpijske kolajne ni prikrajšan
