Zaradi olimpijske kolajne ni prikrajšan

Koliko dejansko velja olimpijska kolajna, najbolj vedo povedati tisti, ki je nimajo. Bojan Križaj je sopomenka za slovensko smučanje. V svojem rodu je bil med najboljšimi na svetu, a s štirih OI in SP ima le eno kolajno. »Za vsako stvar, ki je nisi dosegel, ti je seveda žal. Najbolj tisti trenutek, ko ti ni uspelo. Bolj ko se dogodek oddaljuje, manj je pomemben. Da bi jokal, ker ni bilo kolajne – to pa ne,« je odgovoril na vprašanje, ali je njegov športni opus vreden kaj manj, ker ni osvojil najbolj čislanih kolajn.

Jurij Franko je v pogovoru za Delo povedal, da mu je olimpijsko srebro v Sarajevu v celoti spremenilo življenje. Kako bi vam, če bi osvojili olimpijsko kolajno?

Nič ne bi bilo drugače, kot je bilo. Moja kariera je bila drugače zaznamovana kot Juretova. Tudi zato, ker imam kolajno s svetovnega prvenstva in zmage v svetovnem pokalu. Zaradi olimpijske kolajne nisem prikrajšan. Ne poznam pa človeka, ki ne bi bil ponosen na svoje dosežke, kakršnikoli že so.

Udeležili ste se štirih olimpijskih iger. Vsake so po svoje zaznamovale vašo osebnost in kariero. V Innsbrucku leta 1976 ste bili še golobradi najstnik.

Vsaka stvar, ki se ti zgodi prvič, je nepozabna. Čeprav sem imel na kakšni tekmi že prebliske, takrat še nisem bil tako dober, da bi lahko računal na vrhunsko uvrstitev. Spomnim se, da so bile tekme zelo težke, a so ponujale super doživetje. Slalom je bil v mehkem snegu, veleslalom pa dolg in smo smučali še v dveh dneh. Bil sem presrečen, da sem bil tam.

V Lake Placidu ste bili med favoriti za zmago. Tisto leto ste prvič zmagali v svetovnem pokalu, v najtežjem slalomu v Wengnu.

Bil sem v izvrstni slalomski formi. Čutil sem, da lahko naredim nekaj več. Potem pa se je zgodila tista oslarija s slalomom. Tudi danes ne vem, kaj se je takrat dejansko zgodilo, oziroma, zakaj sem naredil napako. Morda je šlo za posledico ogleda proge, ne vem. Kako dober sem bil, najbolje pove dejstvo, da sem tudi v ponovljenem nastopu v bistveno slabših razmerah dosegel peti čas. Četrto mesto v veleslalomu je bil odličen rezultat. Meni danes veliko pomeni, a kaj, ko takrat v senci osvajalcev kolajn ni pomenil domala nič. Športnik doseže tudi rezultate, za katere ne more reči, da so neuspešni, čeprav nimajo leska. Čeprav nisem osvojil kolajne, so bile igre v Lake Placidu zame uspešne.

Kje ste bili bolje pripravljeni: v Lake Placidu ali na SP v Schladmingu 1982, kjer ste osvojili slalomsko srebro?

Močnejši sem bil na ameriških olimpijskih igrah. Pred Schladmingom smo imeli namreč veliko težav s pregibnimi koli. Pojavili so se konec leta 1981, v jugoslovanski reprezentanci pa jih nismo imeli. Ko so prišle tekme, sploh nismo znali smučati. Wengen je bil zadnja tekma svetovnega pokala pred Schladmingom in takrat sem bil peti. Res smo imeli težavo, ko pa smo jo prebrodili, je bila sezona fenomenalna.

V Sarajevu ste bili sicer največji up Jugoslavije, a niste bili več v vrhunski formi. Tega pred igrami niste poudarjali. Zakaj?

Pred sarajevskimi igrami nismo v vsej sezoni dosegli enega dobrega rezultata. Z izjemo Franka v veleslalomu. Ne vem, kaj je bilo narobe. Dejstvo pa je, da smo nenormalno »razbijali« smuči. Meni se je zgodilo, da sem na eni tekmi uničil dva para. Povprečne forme nisem obešal na zvon, ker se mi zdi nešportno iskati opravičila.

Mar ni bolj športno, da športnik ljudem iskreno pove, kako se počuti?

Meni se je zdelo to kot opravičevanje in priprava terena za morebitne slabe nastope. Težko pojasnim, zakaj in kako, ampak takšna je bila moja športna filozofija. Morda nehote, ampak te občutke sem držal v sebi. To je bil del moje osebnosti in značaja.

S psihologom niste nikoli delali. Zakaj?

Vedno sem menil, da lahko sam sebe najdem in pripravim za to, da sem konkurenčen najboljšim na svetu. Težav s pripravami na tekmo nisem imel. V ključnih trenutkih sem vedel, kje sem močan, kje pa šibak. Imel pa sem krog ljudi, ki sem jim neizmerno zaupal. To sta bila Tone (Vogrinec, op. a.) in Gašper (Gašperšič op. a.). Zadnja leta kariere mi je zelo pomagal Jože Šparovec. Sodelovanje z njim je bilo izjemno. Takrat sem si dejal, da bom nehal, ko ne bom čutil takšnega veselja do vadbe. Tako sem tudi storil leta 1988 v Saalbachu.

Igre v Calgaryju 1988 so z nesrečo na treningu in poškodbo kolena pomenile začetek konca vaše kariere.

V tisti sezoni enostavno nisem bil več tako dober, kot sem bil pred prvenstvom v Bormiu 1985 in pred 1987 v Crans Montani, kjer pa sem zaradi spleta vremenskih in snežnih okoliščin ostal brez odličja. Če bi bile proge trde, kot morajo biti, bi zagotovo obakrat osvojil kolajno. Tudi nesreča v Calgaryju je bila posledica spleta naključij. Ko sem na treningu priletel čez prelomnico, je sredi proge stala smučarka. Hotel sem se ji izogniti, pa mi je zarobilo smuči tako nerodno, da sem priletel v drevo.

Najstarejši član smučarskega novinarstva Jože Dekleva-Pepi vas je opisal kot smučarja, ki ne pozna gole napadalnosti oziroma bojevitosti. Vaš slog je opisal kot napad v obrambi.

Po naravi nisem agresivna oseba, kar se odraža tako v dejanjih in komunikaciji kot tudi v gibanju. V tistem času sta bila Piero Gross in Klaus Heidegger izrazita napadalca. Pri vsakem slalomu se je zdelo, da bosta progo kar 'požrla'. Na koncu pa med nami ni bilo velike razlike. Sam sem menil, da sem s svojim temperamentom dovolj napadalen. Drugače smučati enostavno nisem znal. Nesporno dejstvo je bilo, da smo bili, ob vsej podrejenosti v primerjavi z velikimi smučarskimi narodi, tudi skromni v svojih željah in pričakovanjih.

Iz te skromnosti, nezaupanja vase in samouničevanja izhaja tudi strah pred uspehom, o katerem ste tudi veliko govorili.

Če se zavedaš svojega potenciala, ti ni treba biti skromen. Vendar mi nismo Američani, ki kipijo od samozavesti. Poglejte letošnji primer Bodeja Millerja. Pride po dveh letih in hoče zmagati, kar je realno skorajda nemogoče. Pa je vseeno prismučal med prve tri. Je vrhunsko motiviran. Ne vem, če bi jaz imel toliko samozavesti in volje, ali pa krog ljudi okoli sebe, da bi mi dali takšno podporo, kot bi jo potreboval za kaj podobnega. Pri nas prevladujeta lažna skromnost in negativna energija.

Pravite, da je najtežje, ko ne veš, zakaj si slab. Kako se zmagovalec počuti v takem stanju, v kakršnem ste bili pred sarajevskimi igrami?

Športnik čuti, kdaj mu gre in kdaj ne. Svojega tekmovalnega krča se zelo dobro zaveda. Odraža se v veliki želji po uspehu, ki pa je ne moreš uresničiti. Občutek je takšen, kot ga ta čas bržčas doživlja Tina Maze. Naredil bi vse, da umakneš zastoj, a ne veš, kaj je. V Sarajevu je bila prisotna psihoza zaradi domačih iger. Največji pritisk pa sem si naredil sam. V podzavesti sem vedel, da nisem bil sposoben za kolajno. Ko si v takem stanju, smučaš na silo in delaš napake. Najhuje je, ko imaš dober občutek na progi, rezultat pa je katastrofalno slab.

Podobno kot se vam je zgodilo v slalomu v Lake Placidu, ko ste ostali »brez vratic«, se vam je zataknilo pri zaprisegi na otvoritvi v Sarajevu. Za trenutek ste ostali brez besed?

Mislil sem, da bom zmogel brez težav prebrati nekaj stavkov, a se je zalomilo. Živčnost je bila že pred zaprisego velika, ker sem želel govoriti v slovenščini. To ni bila nikogaršnja prisila, ampak moja želja. Če sem že določen, bom pač zaprisegel v svojem jeziku, sem si rekel. Občinstvo na štadionu je videlo, da sem v težavah, dali so mi par sekund, da sem zadihal in zdrdral do konca. Na koncu je vse izpadlo simpatično. Bil sem popolnoma prepoten.

Veljate za zelo komunikativno osebo in govorite z izbranimi besedami.

Lekcijo komuniciranja sem dobil v srednji šoli v Ljubljani. Ko sem prišel iz Tržiča, so me gledali kot ‘zarukanega Gorenjca’ s čudnim dialektom. Bil sem tarča posmeha, zato je bila slovenščina moja prednostna naloga vsakdanjega komuniciranja s profesorji in sošolci. Nisem bil odličnjak, šolo pa sem delal tako, da sem jo opravil, ker me pač nikoli ni bilo. Šola mi je dala osnovo razgledanost in jezike oziroma tisto, kar človek potrebuje v življenju.

Bili ste nosilec zlatega rodu osemdesetih. Vaša izjava, da tekmujete zase, je izzvala veliko negodovanja, saj ste bili vendarle »naš Bojan«. Kako danes gledate na vaš že takrat profesionalni pristop?

Za 95-odstotkov dogajanj v domovini nisem vedel, ker nas pač ni bilo doma. Zelo kmalu mi je smučanje pomenilo posel, ker sem moral preživeti družino. To je bil moj edini motiv. Zaradi izjave nisem imel nobenih zadreg. Drugače kot na profesionalen način na tako visoki tekmovalni ravni nisi mogel biti uspešen. V celoti sem se posvetil svojemu poslu tako, da so mi včasih tudi otroci doma šli na živce, ko sem potreboval svoj mir. Sliši se grdo, ampak tako je bilo. Potreboval sem čas za trening in počitek, da sem se zbistril in bil pripravljen za tekme. Vse ostalo je bilo moteče. Ko se je okrog mene dogajal cirkus, sem grdo gledal, ker mi je pokvaril ritem priprav na tekmo. Dejstvo pa je, da je športnik odgovoren tudi ljudem, ki večinoma hočejo samo dobro. Treba je imeti mero. Koliko in komu se razdajaš ter zakaj – pri tem gre za kompromis. Ljudem, ki to združijo, gre odlično.

Kaj bi spremenili v svoji karieri, če bi jo lahko začeli znova?

Zagotovo bi dal bistveno več poudarka hitrim disciplinam. S tem bi razširil obzorje smučanja. Verjetno pa tudi sebi ne bi dovolil, da bi na koncu tekmoval samo v slalomu. Če tekmuješ samo v eni disciplini, imaš na sezono le osem ali devet tekem. To je odločno premalo. Vso sezono delaš kot nor za tistih nekaj tekem. Ni logike. Kljub temu se je meni izšlo, ker sem očitno imel toliko talenta, da sem bil v svoji specialni disciplini dober. Toda zanesljivo bi bil boljši, če bi obvladal hitre discipline. O tem ne dvomim.

V smuku ste v svetovnem pokalu nastopili dvakrat in obakrat grdo padli.

Če ne treniraš in ne obvladaš svojega položaja, se ti to zgodi. Meni se je prevečkrat zgodilo, da sem »poletel kot zmaj«.

Preberite še pogovora z:

• Tonetom Vogrincem: Tone Vogrinec: Žalostno bi bilo, če bi se Tina Maze vrnila brez kolajne 

• Juretom Frankom: Brezksrbni fant s smučarskih razglednic ni bil pravi Jurijev obraz