Kitajska in Peking: vsega je več in vse je veliko
Kitajska je četrta največja država na svetu za Rusijo, Kanado in ZDA. Z 22.457 kilometri ima najdaljšo zemeljsko mejo na svetu, z 1,4 milijarde prebivalcev po štetju iz 2018 pa je tudi najbolj poseljena država na Zemlji.
Kitajska ima 9.600.000 kvadratnih kilometrov, razdeljena je na dvaindvajset provinc, pet avtonomnih regij in posebni upravni regiji Hongkong in Macau. Na Kitajskem živi 18 odstotkov vseh prebivalcev Zemlje oziroma 50 milijonov več kot v Indiji in dobro milijardo več kot v ZDA, ki je po prebivalcih tretja država na svetu.
Na Kitajskem na kvadratnem kilometru živi 147 prebivalcev. V Sloveniji, ki se razprostira na dobrih 20.000 kvadratnih kilometrih, je ta številka 102 prebivalca po podatkih spletne strani Statističnega urada RS. Na Zemlji je povprečje 57 prebivalcev na kvadratni kilometer.
Kitajska ima preko petdeset mest z milijonom ali več prebivalcev. Glede na število ljudi v mestnem območju je največje mesto Kitajske Guangzhou z dobrimi 44 milijoni prebivalcev. Sledi mu Šanghaj s 35,9 milijoni, na tretjem mestu je Chongqing z dobrimi 30 milijoni, Peking, ki obsega 16.808 kvadratnih kilometrov, pa ima po zadnjem štetju izpred nekaj let 22,5 milijonov prebivalcev.
Kitajska meji na štirinajst držav, najdaljšo mejo ima z Mongolijo (4600 km), njena obala pa je dolga 18.000 kilometrov. Ima več kot 50.000 rek in 2800 jezer, ki imajo vsaj kvadratni kilometer. Štirideset odstotkov države je na nadmorski višini preko 2000 metrov – najvišji vrh je Mont Everest, 11,4% odstotkov površine pa zavzemajo puščave.
Reka Jangce ali Modra reka je tretja najdaljša na svetu za Nilom in Amazonko. Izvira v Tibetu in se po 6418 kilometrih izlije v vzhodno-kitajsko morje pri Šanghaju oziroma Tihi ocean. Večji del reke je ploven, zato ob njej živi 400 milijonov ljudi.
Podnebje Kitajske je zelo raznoliko. Za severni del so značilna vroča poletja z dnevnimi temperaturami nad 30 stopinj Celzija in arktične zime. Osrednji del ima zmerno kontinentalno podnebje s prav tako vročimi poletji in hladnimi zimami, južni del Kitajske pa leži v subtropskem pasu z zelo vročimi poletji in milimi zimami.
Na vreme v Pekingu poleti vplivajo azijski monsuni, kar pomeni, da je vlažnost zraka relativno visoko oz. nad 70 odstotki, zime pa so zaradi vpliva sibirskih anticiklonov hladne in vetrovne. Spomladi prebivalcem glavnega mesta težave povzročajo peščene nevihte iz puščave Gobi. Povprečna temperatura v februarju je 0,3 stopinje Celzija, vlažnost zraka za 44%.
Čeprav Kitajska leži na petih časovnih pasovih, ima celotna država enotno uro. Uporablja tisto iz Pekinga. Sonce je na vzhodu Kitajske na najvišji točki ob 15. uri, na vzhodu pa ob 11.00.
