Bled – »Ko pomislite, kako dolgo slovenskih hokejistov že ni bilo na olimpijskih igrah, je povsem razumljiva želja po uvrstitvi v Vancouver. Morali pa bomo zmagati na vseh treh tekmah. Ne smemo razmišljati o morebitnih ugodnih razpletih ob enem spodrsljaju,« je bil jasen ob včerajšnjem slovesu z blejsko dvorano David Rodman, tako kot na Jesenicah tudi v reprezentančnem dresu član udarnega napada skupaj z bratom Marcelom in Andrejem Hebarjem. Trojico, tako kot še 20 drugih izbrancev, od jutri do nedelje čaka sklepni krog olimpijskih kvalifikacij v Nemčiji.
Tako se je novi slovenski selektor John Harrington ob svojem ognjenem krstu že soočil z izjemnim izzivom za naš hokej – v vseh poskusih po osamosvojitvi so se želje po nastopu na odmevnem olimpijskem turnirju razpočile kot milni mehurček. Tako so nazadnje igralci iz Tivolija in Podmežakle nastopili v izbrani olimpijski vrsti v Sarajevu 1984, pozneje pa so še najboljši hokej v situ za igre pokazali nazadnje na turnirju za Torino, a po izjemnem boju v Rigi, februarja 2005, ostali praznih rok na premieri turnirja s favorizirano domačo reprezentanco – 1:2.
To pot v Hannovru ne bo hokejsko vselej sila zahtevnega vzhodnoevropskega paketa. Na slovenskem sporedu bodo boji s starimi znanci s svetovnih prvenstev: Nemci, Avstrijci in Japonci. Spomini privabljajo mešane občutke, kajpak se nasmeh vedno vrne ob omembi Innsbrucka 2005 in tekmovanja v skupini za obstanek, ko so »risi« ostali med elito, Avstrijci in Nemci pa se od nje poslovili …
»Recept, kako ugnati tekmece na prihajajočem turnirju, je povsem jasen – z odličnim vratarjem in učinkovitostjo pred tekmečevo mrežo. Ko smo to uresničevali, kot denimo prav v boju za obstanek pred štirimi leti, smo se na koncu veselili,« pravi Tomaž Razingar, od čigar napada s povratnikoma Ivom Janom in Edom Terglavom (na zadnjih dveh SP skupine A ju v slovenski reprezentanci ni bilo) stroka pričakuje veliko.
Za hokejske kibice pri nas so ta čas uganka tudi sposobnosti novega selektorja, saj se je komaj dobro spoznal z moštvom, zdaj pa ga že čaka zahtevna preizkušnja v Nemčiji. Tudi selekcija igralcev med 28 kandidati ni bila preprosta. Poznavalci največ stavijo na omenjena udarna napada (D. Rodman-M. Rodman-Hebar in Razingar-Terglav-Jan) ter vratarja Roberta Kristana, med štirimi napadalci, ki so ostali doma, bi vsaj Jurij Goličič in Rok Pajič zagotovo lahko konkurenčno nastopila na hannovrskem ledu. Slednji je bil med najboljšimi slovenskimi hokejisti pomladi na SP v Kanadi, namesto v Nemčijo danes potuje k svojim delodajalcem na Češko. »Žal mi je, da me ne bo na tem turnirju. Ne vem, težko je odločiti v dveh dneh, kdo koliko velja, najbrž je pri nas češka prva liga (drugi kakovostni razred, o. p.) podcenjena,« je z žalostnim glasom pripovedoval napadalec.
Kakorkoli, predstave v Nemčiji bodo razkrile pravilnost vseh odločitev in postavitev v teh dneh priprav na Bledu, po katerih je precej dobre volje, ker to pot le ni bilo tradicionalnih denarnih zapletov, vabilu pa so se odzvali vsi kandidati. Še spokojnejši spanec v pričakovanju uvodnega etapnega cilja v sezoni pa bi ponudil zgodnejši odhod na prizorišče. Tako pa »risi« letijo z Brnika v metropolo Spodnje Saške danes popoldne in ob 20.30 načrtujejo spoznavanje ledene ploskve v dvorani, kjer so maja 2001 priredili svetovno prvenstvo skupine A. Prav takrat so naši hokejisti igrali doma v drugem kakovostnem razredu in se prvič dotlej uvrstili med elito. Zdaj je pred njimi boj za novi mejnik – premierno pod slovensko zastavo na olimpijski hokejski turnir.
Iz sredine izdaje Dela
Skrivnostni Kristan
Harrington: Postorili smo vse potrebno, sedaj je čas za igranje hokeja: