Ali si rokometna Slovenija zasluži kolajno v Riu?

Za to vprašanje še nisem slišal, znano pa mi je, da si odličje želijo zaslužiti posamezni rokometni reprezentanti in njihovo vodstvo. Želja in cilj po najvišjih dosežkih je legitimna pravica vsakega športnika. Brez tega ni motivacije in zagnanosti za dolgotrajno pogosto mukotrpno delo vseh vpletenih v te smelo postavljene cilje. Slovenija ima kontinuiteto nastopov na velikih tekmovanjih, kot so EP, SP in OI. Zaenkrat nima kontinuitete osvajanja odličij z najodmevnejših tekmovanj, izjema je mladinska konkurenca. Po večkratnih zgrešenih odločitvah in izgubljenih priložnostih ter času pri kadrovanju smo končno dočakali – s slovenskim znanjem – uvrstitve blizu kolajn. Na to se je vedno samo potiho upalo in na vsa tekmovanja odhajalo s skromnimi, javno izrečenimi željami po uvrstitvi v drugi krog posameznega tekmovanja. Prvi, ki si je javno upal to izreči naglas, je zadnji selektor Veselin Vujović, ki je še kot igralec segal po rokometnih vrhovih na klubski in reprezentančni ravni, zato so njegovi visoki cilji logična posledica njegovega trenerskega psihološkega profila. Potrebno je vzeti v zakup, da kot trener zaenkrat niti na klubski niti na reprezentančni ravni ni bil niti približno tako uspešen kot v njegovih igralskih časih. Tudi njegova olimpijska odisejada blizu kolajne s takratno jugoslovansko reprezentanco ni popolnoma njegova, saj je na njeno klop vskočil zadnji trenutek pred igrami. Od naših igralcev si je tako visoke cilje upal večkrat izraziti na glas samo kapetan reprezentance Uroš Zorman.

Zanimiv je podatek, da po medaljah običajno segajo države z visokim BDP na prebivalca ali vsaj tiste, ki imajo dolgotrajno vrhunsko organizirano športno tradicijo. Naša reprezentanca je, razen na domačem prvenstvu 2004 v Ljubljani, večino časa capljala za vodilnimi med drugim tudi zaradi slabših osnovnih logističnih in organizacijsko-tehničnih zadev. Tokrat smo po dolgih letih vsaj na tem področju presegli takratne standarde in smo enakovredni svetovnemu vrhu. Naše domače tekmovanje ne opravičuje tako visoko postavljenih ciljev, na kar kaže delni izstop trenutno dveh najmočnejših moštev iz ligaškega tekmovanja v 1. članski rokometni ligi. S tem se ne bi strinjal, saj so naši uspešni legionarji zrasli in se izpopolnili do vrhunske ravni ravno v tem tekmovanju in posledično v evropskih klubskih tekmovanjih. Če bi sodili po končnem izboru reprezentance petnajstih igralcev, ki je utemeljena na obrambnih sposobnostih in univerzalnosti posameznikov, pa imamo več kot sposobno moštvo za kolajno. Moja končna ocena in odgovor na zastavljeno vprašanje je, da če bomo prenesli, združili oziroma poenotili cilje selektorja in kapetana z drugimi reprezentanti ter se tako uspešno soočili z izzivi, kot smo se znali preleviti v junake reklam za rokomet v boju z gozdnimi zvermi in pri snemanjih za reklamne spote, potem si nedvomno zaslužimo eno od odličij v Riu.