Tiskane izdaje
Krakov – Enosmerni finale 12. EP v Krakovu. Po 5:1 in 7:2 se Nemci niso več ozrli nazaj, z neverjetno obrambo, ki je Špancem dovolila vsega 17 golov, so po letu 2004 osvojili drugi naslov evropskega prvaka ter si zagotovili nastop na OI. Vratar Andreas Wolff in sedemkratni strelec Kai Häfner sta ostala nerešljivi enigmi za ekipo Manola Cadenasa, ki je izgubil taktični in psihološki boj z Dagurjem Sigurdssonom.
»Handball Wunder!« (rokometni čudež), je takoj po koncu tekme zapisal Bild: »Nemški mladci so kljub odsotnosti sedmih standardnih članov zdržali in osvojili naslov.« Nemci so po EP 2004 v Sloveniji in domačem SP 2007 osvojili tretje veliko tekmovanje. Na Poljskem tega res ni mogel napovedati nihče. Druščina mladih fantov, ki je priložnost dočakala zgolj zavoljo številnih poškodb (pred EP so kot po tekočem traku odpadali Patrick Wiencek, Paul Drux, Uwe Gensheimer, Patrick Groetzki in Michael Allendorf), je prekosila samo sebe tudi v finalu.
Nemci so se zavedali, da jim ob pomanjkanju kakovosti in izkušenj – zanimivo, prav za vse je bilo to prvo EP, saj Nemčije ni bilo pred dvema letoma na Danskem – uspeh lahko prinese samo izjemna bojevitost. Do 20. minute so si nabrali že štiri izključitve in na koncu dvakrat toliko, vendar se to ni poznalo. Španci, ki so veljali za izrazite favorite, niso bili pripravljeni za neizprosen boj na površini 20 x 40 metrov. Morda so se malce zanašali na prvo tekmo prvenstva v Vroclavu, kjer so Nemce premagali z 32:29. Tokrat je pred njimi stala povsem drugačna reprezentanca.
Andreas Wolff, najboljši vratar turnirja, je padel v trans in s 16 obrambami (48 %) zasenčil tudi zvezdnika Arpada Šterbika. Levoroki Kai Häfner iz Hannovra, junak polfinalne zmage proti Norveški, ki je priložnost dobil šele na zadnjih treh tekmah po poškodbah Christiana Dissingerja in Steffena Weinholda, je bil spet v vrhunski formi, s sedmim golom je dobre tri minute pred koncem zapečatil špansko usodo in poskrbel za sedmo zaporedno zmago »Mannschafta« na Poljskem. Španci, dvakratni svetovni prvaki, tako ostajajo brez evropskega zlata, osvojili pa so že šesto kolajno na prvenstvih stare celine. Izgubili so že četrti finale po 1996 (premagala jih je Švedska), 1998 (Rusija) in 2006 (Francija).
Uradno najboljši igralec EP Raul Entrerrios ni imel dne, prav tako ne kapetan Victor Tomas in najboljši strelec Valero Rivera. Rokometaši z Iberskega polotoka so v finalu postavili neslaven rekord z zgolj šestimi goli v prvem polčasu. Glavni krivec je bil Wolff, najboljši igralec finala. »Prav neverjetno, kaj vse je zaustavil,« je člana Wetzlarja pohvalil poškodovani kapetan Gensheimer, ki je na vseh tekmah tovariše spodbujal s tribune.
Nemci so zmagali z najmlajšo ekipo v zgodovini EP, v povprečju je 16 igralcev v finalu štelo 24,6 leta (Španci 29,2). Pred prvenstvom so bila njihova imena znana samo najbolj zagrizenim rokometnim poznavalcem v Nemčiji, zdaj so Wolff, Häfner, Rune Dahmke, Tobias Reichmann, Steffen Fäth in drugi ponos naroda. Nemški športni asi Dirk Nowitzki, Bastian Schweinsteiger, Stefan Kretzschmar, Maria Höfl-Riesch in Franz Beckenbauer so bili med prvimi, ki so čestitali šampionom, ti pa so objeti prepevali znano pesem »Oh, wie ist das schön ...« in si oblekli majice z zlatim napisom na hrbtih: »Badboys«, kakor se jih je prijel vzdevek. Kanclerke Angele Merkel tokrat ni bilo v Krakovu: »Pred tekmo mi je po telefonu zatrdila, da bo držala pesti za nas,« je razložil islandski čudodelec Sigurdsson: »Pomagalo je.«
Pa Slovenci, ki so zasedli šele 14. mesto? Menili so, da bodo v skupini najlažje premagali Nemce. Zdaj se lahko tolažijo, da so izgubili proti evropskim prvakom in da so podprvakom odščipnili točko.
