Bere strelke in si riše velike zmage

Vratarka Krima Mercatorja Miša Marinček bo poskušala odigrati ključno vlogo tudi v slovenski reprezentanci na EP.

Objavljeno
04. december 2016 00.55
Miša Marinček, vratarka slovenske rokometne reprezentance Celje 24.11.2016 [marinček rokomet]
Špela Robnik
Špela Robnik

Tanka je lahko meja med zmago in porazom, na njej pa mnogokrat stoji vratar. Miša Marinček je tista, ki je s svojimi odličnimi obrambami na zmagovito stran popeljala rokometašice Krima Mercatorja v ligi prvakinj, te dni pa bo poskušala ključno vlogo odigrati tudi za slovensko žensko rokometno reprezentanco na evropskem prvenstvu na Švedskem.

Nikoli se ni bala žoge, čeprav se ji je mnogokrat tudi že zameglilo pred očmi, ko je s telesom prestregla kakšen močan strel. »Paziti je treba glavo,« je opozorila simpatična in zgovorna rokometašica iz Petrovč, ki je dvakrat že bila v bolnišnici zaradi pretresa možganov, od takrat tudi slabše vidi na desno oko. »A kaj naj,« je v smehu dodala, »ko pa smo vrhunski športniki že kar malo odvisni od tega, da nas zjutraj vse boli. Nismo zdravi, če smo brez bolečin.«

Tako je bilo pri Miši že od nekdaj, vse od začetka njene športne poti, pravzaprav. Že pri šestih letih je igrala rokomet, pri desetih se je grdo poškodovala. Zaradi izpaha in zloma gležnja je bila dolge mesece na berglah. »Zdravniki so mi dejali, da bom morda imela eno nogo krajšo, saj sem bila v obdobju rasti, poškodba pa naj bi zaustavila razvoj. Toda k sreči prihajam iz zelo športne družine, moji starši niso podlegli pritiskom, češ da se ne smem ukvarjati s športom. Vztrajali so, me vozili k bioenergetikom, tudi operacija je bila uspešna, spet se je spodbudila rast celic. Tako nisem nič zaostajala v razvoju in počasi sem se vrnila,« se je spominjala. Močno si je želela nazaj na igrišče, ves čas nagovarjala starše, naj jo spet odpeljejo na trening. »In so me res, a so se tudi s trenerjem potihoma dogovorili, naj me raje postavi malo v gol, da ne bom že od začetka preveč tekla in obremenjevala noge.« In tako je postala vratarka. »Postalo mi je všeč, dober vratar lahko pomeni tudi 50 odstotkov ekipe, ima veliko odgovornost, a se tega nikoli nisem bala, vedno mi je bilo v ponos, da lahko to dosežem.«

Le dobri in slabi, ne stari in mladi

Dober vratar mora biti psihično stabilna osebnost, ki se zna zbrati in ohraniti mirno kri. Poleg dobre pripravljenosti sta lahko njegovi prednosti način razmišljanja in določen pregled nad igro, je razmišljala o vlogi čuvaja mreže. »Imeti mora širino v rokometu in glavo na mestu.« Pri tem so velikokrat ključne izkušnje, a Marinčkova je prepričana, da niso leta tista, ki naredijo dobrega vratarja. Sama jih deli na dobre in slabe, ne na stare in mlade. »Sama sem bila kot vratarka zelo uspešna že v mladih letih. Mislim, da moraš le dobiti pravo priložnost v pravem trenutku, predvsem pa zaupanje strokovnega vodstva, da lahko gradiš svojo osebnost naprej. Je pa res, da skozi leta že bolje poznaš igralke, veš, kako razmišljajo, in jih lažje prebereš. To je morda plus starejšega vratarja, a mlajši ima prednost v tem, da se ne zaveda stopnje odgovornosti, ima adrenalin, mladost, tudi malo norosti.«

Lahko natrenira »branje« oziroma predvidevanje potez igralk? »Skozi analizo nasprotnic vedno poskušam ugotoviti, kako se katera odziva v kritičnih trenutkih in kako, ko gre vse gladko. Želim vstopiti v njeno glavo.« Pomaga si z vizualizacijo, zamisli si določene strele in kako se bo nanje odzvala. Včasih si v mislih nariše tudi pot do kakšne velike zmage, s čimer v sebi dviguje adrenalin, pozitivno naravnanost in zmagovalno miselnost. Sicer pa, je še dodala, je najboljša priprava na nasprotnice to, da pride na tekmo s spočito glavo, brez bremen iz okolice. A še vedno ji na tekmi lahko gre ali pa ne. Včasih lahko začne tekmo vsa »našpičena«, pa ne more ustaviti nobene žoge. »Vratar je lahko zelo razpoložen, a če obramba ne deluje dovolj dobro, težko sam opravi vso delo. Toda prej ali slej se ti odpre, moraš pa imeti trenerjevo zaupanje, da te v tistih trenutkih še obdrži v vratih. Ostati moraš trden in se ukvarjati le sam s seboj. Gledati moraš le vsako naslednjo žogo, ne na semafor.«

Hat-trick – kot Messi

Dva, trije vrhunsko ubranjeni streli in ekipa lahko poleti na krilih čuvaja mreže. Tako so se v tej sezoni dvignile krimovke z Mišo. V čem je skrivnost tega preobrata? »Mislim, da se je le sestavil mozaik. S prvo domačo zmago nad Larvikom smo se dvignili, tudi dvorana Kodeljevo je prispevala svoje z odličnim vzdušjem, vsi smo začutili in okusili spet stari Krim, to pa nam je dalo velik zalet. Dekleta so željna dokazovanja, ambicije imamo velike. Težko rečem, kaj točno se je zgodilo. Kar se mene tiče, sem na tej ravni branila že lani, a s to razliko, da smo izgubljale. Več se sliši o tebi, če na koncu zmagaš,« je razmišljala. Pa vendarle tako blesteče statistike ni dosegala. Proti Sävehofu je, denimo, nanizala kar 20 obramb, na zadnji tekmi prvega dela pa proti Larviku ob 17 ubranjenih strelih zadela še tri gole. »Hat-trick – kot Messi,« se je nasmejala ob svojem strelskem dosežku. »Po novih pravilih so ekipe začele igrati tudi 7:6, sploh Larvik je na zadnji tekmi odigral kar 22 takšnih napadov, kar je zelo veliko. Tu smo iskali svoje možnosti in se na treningu dogovorili, da se poskušamo usmeriti neposredno na gol. Že od nekdaj sem rada podajala dolge kontre, igralke me imajo iz tega vidika zelo rade, sploh krila kar tekmujejo med sabo, kateri bom podala. Ko zadeneš prvega, dobiš samozavest za naslednjega. Ti goli se mi zdijo fantastični,« je povedala, potem ko je proti Larviku zadela kar dvakrat zapored in znova rešila ekipo v ključnih trenutkih.

Tako se je izkazala tudi za odlično kapetanko. Trener Uroš Bregar je zadel v polno, ko ji je pred to sezono namenil glavno vlogo v ekipi. Je tudi motiv zato kaj večji? »Sem zelo samokritična, vedno sem delovala v dobro ekipe, ne glede na to, ali sem bila kapetanka ali ne. Je pa res, da je ta vloga velika čast in odgovornost, lahko ti da dodaten zagon. Ekipa te ceni, hkrati pa od tebe največ pričakuje. Tega se moraš zavedati in to tudi izpolnjevati. To je lahko minus, če nisi dovolj psihično stabilen, a zase menim, da sem že vso kariero precej trdna osebnost,« je dejala, ob zadnji seriji Krima pa bila še toliko bolj vesela, da je vztrajala v ekipi tudi skozi tako težke čase zadnjih sezon. Klub je bil na dnu, plače so zamujale, vrh ledene gore je bila še izguba naslova državnih prvakinj. »Ti zadnji dve leti sta bili zelo občutljivi, težki in stresni, a smo jih prebrodili. Krim je prevelika institucija, da bi pokleknil. Je eden redkih klubov, ki 22 let zapored igra ligo prvakinj. Delali smo naprej, sestavljali ekipo, novemu vodstvu smo igralke zaupale,« je povedala, a tudi priznala, da ni bilo tako preprosto vztrajati. »Ko si enkrat na igrišču, motivacija ni sporna. Mislim, da lahko vsak športnik, ko se tekma začne, pozabi na te težave in želi v vsakem trenutku zmagati. Težje je vztrajati. Omejitve so lahko prevelike, nekdo tega pač finančno ni zmožen prenesti. Jaz osebno sem lahko počakala, mislim, da so nam v klubu za to hvaležni, zdaj pa z nekim upanjem zrem v prihodnost.«

Za praznike na svojem

V nadaljevanju kariere ima še kar nekaj visokih ciljev, morda zaigrati v enem od največjih evropskih klubov, sicer pa nadaljevati zgodbo s Krimom. Veliko lepih trenutkov v prihodnosti pričakuje tudi v zasebnem življenju. Zelo si želi, da bi z zaročencem Robijem Ribežlom, ki je pomočnik trenerja pri KK Tajfun, že božične praznike preživela v novi hiši, ki sta jo zgradila v Levcu. Tudi poroko imata v mislih, a za zdaj ni bilo časa za načrtovanje. To, da ima doma že od nekdaj tako dobro podporo, je zanjo ključno. »Šport je zakoreninjen v naši družini. Že dedek je bil nogometaš, prav tako oče, mlajši brat igra rokomet pri Slovanu, partner je nekdanji košarkar. Mama pa je naša zvesta navijačica, prva nas informira o rezultatih vseh nas. Doma imam veliko podporo, a tudi največjo kritiko,« je še povedala tudi pridna študentka, ki jo kot diplomirano ekonomistko zdaj čaka le še magistrska naloga na Mednarodni fakulteti za družbene študije.

Ta bo letos zagotovo še počakala, žoga bo zanjo središče sveta zlasti ta teden, ko bo branila vrata slovenske reprezentance na EP. »Pričakujem zavzetost vsake igralke. Vse želimo nekaj doseči. Smo že v zrelih letih, morda se ta zasedba ne bo več dolgo obdržala skupaj, zato je to naša zadnja priložnost. Upamo, da bomo dosegle kaj več. Kje je naša realnost, pa bomo še videli.«