Bolje je biti na strani, ki zbada

Doha – Slovenska »tujska legija« v Franciji šteje kar osem mož in še dva reprezentanta imata izkušnje iz prvenstva današnjih tekmecev. Najdaljši staž ima Vid Kavtičnik, ki je že šesto sezono član Montpelliera, ob tem je skoraj družinski član družine Karabatić. A nocoj bo za 60 minut pozabil na prijateljstvo in Sloveniji skušal priboriti polfinalno vstopnico.

Francozi kot Francozi: sprva so se sprehajali, odigrali, kolikor je bilo treba. Ko je šlo za prvo mesto v skupini, so proti Švedski že pokazali, da mislijo resno in v zadnjih petih minutah zasukali izid. Če je v skupinskem delu šepala obramba, je v osmini finala Argentina naletela na granitni zid, v prvih 30 minutah zmogla vsega 6 golov in klonila za 13.

Kavtičnik je bil soigralec Nikole Karabatića že v Kielu, kjer sta osvojila vse, zatem sta se leta 2009 družno odpravila v Montpellier. Tam se je zgodila stavniška afera, po kateri sta Nikola in mlajši brat Luka najprej odšla v Aix, Nikola pa nato v Barcelono. Po zmagi proti Argentini je slednji na vprašanje, kakšna se mu zdi Slovenija, odgovoril kratko in jedrnato: »'Videk' igra malo« in s tem pokazal, kako globoko prijateljstvo se je stkalo med njima. »To je bilo prvo, kar mu je padlo na pamet, a ni mislil nič resnega. Seveda želim igrati več, toda tako pač je, Gajo (Dragan Gajić, op. p.) igra odlično. Jaz skušam medtem čim bolje izkoristiti igralni čas in spodbujam fante s klopi, zlasti, kadar storijo kakšno napako. Ko bom dobil priložnost, bom dal na igrišču vedno vse od sebe,« noče na silo v ospredje siliti Kavtičnik, ki je za reprezentanco debitiral že pred 11 leti na domačem EP in bil izbran za najboljše desno krilo, kar mu je odprlo vrata bundeslige. Od takrat je zbral 143 nastopov, četudi je počival med letoma 2010 in 2013. Takrat se je celo šušljalo, da se utegne pridružiti Nikoli & Co., a s tem ni bilo nič.

V Franciji so poleg njega še trije reprezentančni soigralci pri Montpellieru (Gajić, Dolenec, Gaber), pa Cehte (Aix), Bundalo (Tremblay), Škof (Nantes) in Miha Žvižej (Toulouse), v deželi izbranih vin in tisočerih vrst sira sta bila svojčas tudi Prošt (Montpellier) in Natek (Chambery). Je Francija zato poseben izziv? »Zame je vsaka ekipa izziv in Francija ni izjema. Seveda si želim zmagati, če nič drugega, bi bila zanimiva 'zafrkancija' v klubu, pa še Nikolo bi lahko zbadal. Bomo videli. Nima smisla zidati gradove v oblakih, da ne bi bilo potem razočaranje še večje. Počakajmo do tekme, mislim, da se Francoze da premagati in upam, da jih bomo.«

Z Nikolo ne stanujeta v istem hotelu in sta imela obraten ritem tekem, zato ni bilo priložnosti za druženje, sta pa na zvezi. »Vsak dan se slišiva. Nazadnje mi je priznal, da so že malce utrujeni. Nič drugače ni pri nas. Vsak dan in vsako uro se stopnjuje napetost, pred nami so boji za kolajne. Od Francozov pa se pričakuje nič manj kot zlato. Sprva niso bili na najbolj visoki ravni, a to velja za vse reprezentance. Bomo videli, kaj bodo prinesli četrtfinali. Jaz verjamem, da bomo odigrali tako odločno kot proti Makedoniji in še za kanček bolje. Če bo tako, lahko pade tudi Francija,« ne goji strahospoštovanja 30-letni Velenjčan in se strinja, da bo morala Slovenija prejeti manj golov, kot jih je doslej. Znana ciljna številka je 26, doslej je bila uresničena le proti Čilu (23), ne pa proti Belorusiji (29), Katarju (31), Braziliji (32) in Makedoniji (28). »Te številke ne povedo veliko. Odvisne so od tekme, če je ta hitra in dinamična, je jasno, da bo več napak in zato več golov. Če bo počasna, in mislim, da bo, ker Francozi ne narekujejo ritma in igrajo počasi, se moramo spustiti na to mejo 26. Vemo, da imajo Francozi odlično obrambo in da jim bomo težko zabili običajnih 30 golov in čez. Če nam bo uspelo sestaviti obrambo, sem precejšen optimist.«