Za vami je 46 tekem od 48 v naporni sezoni, v kateri ste se borili na štirih frontah. Ko gre za tekmovalne cilje, so ti v večji meri uresničeni. Kakšni so občutki zdaj, ko je vse odločeno?
Občutki so zelo, zelo dobri. Če zavrtim film leto nazaj, je odšlo sedem igralcev, nosilcev igre, trije slovenski reprezentanti (Zarabec, Janc, Poteko, op. p.) in Luka Žvižej, ki so dolga leta krojili igro Celja in reprezentance. Pripeljali smo nekatere mlade igralce, imeli najmlajšo ekipo v zgodovini kluba. Zavedali smo se, da je pred nami zelo težka sezona, Gorenje je odkrito napovedalo obe domači lovoriki. Koper, Krka, Ribnica, Maribor in še kdo so si obetali naš skalp. Novi igralci, ki so prišli, so bili brez izkušenj z izjemo Igorja Anića ter pozneje Ivana Sliškovića, ki je prišel po dolgotrajni bolezni in poškodbi. Zelo sem vesel in ponosen, ker smo ga postavili nazaj na igrišče, zdaj fant že kaže obrise igralca, kakršen je bil, ko je odšel iz Celja v Veszprem. Vsi ostali, Aljaž Panjtar, Jan Jurečič, Branko Vujović in Daniel Dušebajev, so se prvič soočili z ligo prvakov, ligo SEHA, z vsemi potovanji, načinom treninga.
Ocena sezone je torej pozitivna, verjetno še višja, kot ste pričakovali.
Drži. Skozi sezono smo pokazali dober, zanimiv rokomet. Kljub obilici poškodb smo zdržali. Nikoli nismo bili v popolni postavi, pa smo spet državni prvaki. Da smo naslov osvojili že dve koli pred koncem, je zame presenečenje. Lani smo imeli boljšo ekipo po imenih in izkušnjah, pa smo bili prvaki v predzadnjem kolu, tokrat že teden prej. Osvojili smo pokal, superpokal, v ligi SEHA smo naredili korak naprej, se prvič uvrstili na zaključni turnir in v Skopju osvojili tretje mesto. V ligi prvakov smo igrali zelo lepo, premagali Kiel v Kielu, kar je bilo prvič, doma tudi Kielce. Za napredovanje v osmino finala nam je zmanjkala ena točka, mogoče sta nam in javnosti omenjeni zmagi zameglili pogled in so ambicije kar naenkrat postale nerealne. Če ne bi imeli toliko poškodb, mislim, da bi osvojili še kakšno točko več in morda bi bilo dovolj za napredovanje v izločilne boje, kar si že dolgo srčno želimo. Ob vsem tem, kar sem naštel, lahko rečem, da je sezona še boljša kot lanska. Imeli smo še mlajšo ekipo, še več novincev, še več igralcev smo postavili na zemljevid in fantom lahko samo čestitam. Zahvaliti se moram tudi vsem drugim v klubu, ki so skrbeli za nas, tudi našim zvestim navijačem Florijanom.
To je vaša 14. lovorika zapored (po pet prvenstvenih in pokalnih in štiri v superpokalu), vsaka je posebna, zato se jih bržčas ne morete naveličati, kajne?
Zelo sem ponosen na to, kar sem dosegel oziroma smo dosegli skupaj s sodelavci. Ponosen sem na vse igralce, ki sem jih imel čast trenirati. Praktično imamo vsako sezono novo ekipo ali vsaj zelo spremenjeno. Kljub temu ne popuščamo. Ni preprosto, daleč od tega. Imamo pa vizijo, sistem dela, to nam prinaša rezultate. Zelo težko je braniti lovorike, ves čas smo pod drobnogledom, vsi nas napadajo, večina naših tekmecev je neobremenjenih in ekstremno motiviranih.
Pogodbo s Celjem imate do leta 2020, tudi v prihodnji sezoni boste imeli precej spremenjeno ekipo. Kakšni so vaši cilji za naprej?
Ekipa bo res precej drugačna, odhajajo fantje, ki so veliko dali Celju, Urban Lesjak, Žiga Mlakar, Matic Suholežnik, verjetno se jim bosta pridružila Luka Mitrović in Ivan Slišković. Potrjeni so tudi nekateri prihodi, Klemen Ferlin, Josip Šarac, Kristjan Horžen, mogoče še kdo. Na veliko sceno smo postavili novega igralca, ki bo še napredoval, Domna Makuca. Še nekaj jih bomo priključili iz lastne šole. Veselim se nove sezone, čeprav te še ni konec. Moji načrti so močno povezani s Celjem. Želim še kakšnega igralca dvigniti na najvišjo raven, ga spraviti v reprezentanco, kar je naše poslanstvo. Ob tem pa želimo ostati v stiku z Evropo, premagati kakšnega od velikanov, ter biti najboljši v Sloveniji.
Če je Makuc veliko odkritje sezone, velja tudi omeniti Boruta Mačkovška, ki je v Celju v dveh letih zrasel v pravega vodjo, mar ne?
Moramo se zavedati, da je celjski dres zelo težko nositi. Fantje prihajajo iz okolij, kjer niti približno niso bili v rokometnem svetu, kakršnega so potem doživeli čez noč. Zavedam se, da je treba pustiti času čas, sem pa zelo vesel, ker smo imeli spet srečno roko oziroma nos pri kadrovanju. Za Boruta, ki ste ga omenili, lahko uporabim le najlepše besede. Na začetku sezone je imel obilico poškodb, vendar je vztrajal. Vanj maksimalno verjamem, odkar sem z njim prvič opravil resen pogovor. Vidi se, da je dozorel, postal vodja v vseh pogledih, to me zelo veseli. Vem, da je bilo veliko ljudi, tudi iz rokometnega sveta, zelo skeptičnih. Vse je demantiral in jih bo v prihodnosti še bolj.
Za vami je druga sezona v ligi SEHA. Bliža se seja združenja prvoligašev, na kateri bi utegnila pasti odločitev, da mora Celje ves čas igrati v ligi NLB. Kakšno je vaše stališče o tem?
Najprej bi raje počakal na to, kar bodo prvoligaši izglasovali, kakšen bo sistem. Kar se športne plati tiče, sem že podal mnenje o ligi SEHA. Vse tekme, vsa gostovanja, bodo igralcem koristile v prihodnosti. Bomo videli, prilagodili se bomo vsakršni odločitvi.
Kakšne zamere do sodnikov, odkar jih v tej sezoni vodi nova komisija RZS?
Ne. Nima smisla.
Kmalu bo sklepni turnir lige prvakov v Kölnu, na njem bodo trije francoski klubi in spet nobeden iz Nemčije. Ali to pomeni, da bundesliga ni več najmočnejša?
To je zelo zanimivo vprašanje. Francozi igrajo hiter, dinamičen in zanimiv rokomet, še zlasti Nantes in Montpellier, to je smernica prihodnosti rokometa. Pariz ima kup zvezdnikov, najdražjo ekipo, Vardar pa lahko premaga vsakogar. Zelo se veselim tekem. Favorita sta PSG in Vardar, vendar so mogoča tudi presenečenja. Še posebej, ker EHF vztraja pri zame nerazumljivem urniku s tekmami v soboto in nedeljo. Ne vem, zakaj se ne zgleduje po ligi SEHA, v kateri je F4 v petek in nedeljo. Igralci potrebujejo regeneracijo, ker je ni, trpi lepota rokometa. Bo pa vseeno zelo zanimivo, komaj čakam.
Zadnji konec tedna v maju bo namenjen tudi finalu nogometne lige prvakov. Liverpool ali Real Madrid?
Uh, verjetno veste, da sem od nekdaj zapriseženi navijač Milana. Žal nas že lep čas ni na veliki sceni. Kar se tiče Reala in Liverpoola, mislim, da igra Liverpool najlepši nogomet. Zato bom držal pesti zanj, upam le, da tega intervjuja ne bo prebral predsednik (Jernej Smisl, op. p.), ki mu srce močno bije za Real Madrid.
Ko ste že omenili Smisla, pred kratkim je zapustil skupino Pivovarno Laško Union in se preselil v Novo KBM. Je dejstvo, da nima več besede pri glavnem sponzorju, potencialna grožnja za stabilnost celjskega kluba?
Nikakor ne. Še vedno je v upravi kluba precej ljudi iz pivovarne, tudi podpredsednik Bojan Cizej. Pogodba je trdna, novi lastniki iz Heinekena so prepoznali pomen celjskega kluba. Glede tega nisem v nobenih dvomih.
Državnozborske volitve so pred vrati, na dnevnem redu razprav pa ni športa. Verjetno to ne pomeni, da je za šport v državi dobro poskrbljeno, ali pač?
Na žalost ni. Že dve desetletji upamo, da bi se kaj spremenilo na boljše, a nič ne kaže na to. Vse slabše je. Videli smo, kakšne kolobocije so bile glede izplačila nagrad zlatim košarkarjem. Zame je absurd, da so se prerekali glede denarja, ki je v primerjavi z raznimi projekti, kot sta drugi tir ali blok 6, kapljica v morje. Naši košarkarji so naredili za Slovenijo neprimerljivo več kot vsi politiki skupaj. Takšne stvari me žalostijo.
Če se vrneva k rokometu, junija bo Slovenija igrala z Madžarsko v kvalifikacijah za SP. Verjamete, da bo pod vodstvom Veselina Vujovića izločila vzhodne sosede?
Verjamem, vem pa, da ne bo lahko, še posebej, ker je druga tekma v Veszpremu. Že v Kopru je treba Madžarom pokazati, naj ne upajo na uspeh. Želim si le, da se naši fantje, ki so v tujini, vrnejo spočiti in s »čistimi« glavami. Imamo boljše igralce, boljši sistem. Skratka, zaupam Sloveniji.
Kakšni so zdaj vaši osebni načrti?
Najprej si grem ogledat tekmo moje srčne izbranke Snežane Rodić, ki se je z velenjskim otroškim vrtcem vrnila v prvo žensko ligo. Za počitnice pa najprej tradicionalni piknik za prijatelje v začetku junija, nekaj porok, potem oddih na Pagu. Ob tem moram končati še izpit master coach. Žal zaradi ene od porok ne bom mogel na top master seminar na Dansko, kamor so me povabili kot predavatelja, kar si štejem v veliko čast. Ogledal si bom tudi mladinsko evropsko prvenstvo v Celju. V glavnem bom skušal združiti prijetno s koristnim, čim bolj uživati, se posvetiti družini in prijateljem, v malih možganih pa je vedno prisoten rokomet.
Želje ob koncu sezone?
Samo ena, da ne bi sredi julija izvedel, da nas zapušča še kak igralec.
Brati več. Razumeti več. Vedeti več.
NAROČITE
Naročite se na e-novice iz športa:
Komentarji:
