Tiskane izdaje
Celje – Dolgo so se celjski rokometaši poigravali s športno srečo in na koncu jim je kruto obrnila hrbet. Vodili so skoraj vso tekmo in imeli zmago na dlani, a namesto da bo jo stisnili v pest, so dopustili, da jim jo je odpihnil zagrebški veter in v Zlatorog prinesel skrbi pred nadaljevanjem lige prvakov. Po porazu z 20:21 bo v soboto morala pasti Wisla, sicer bodo možnosti za osmino finala pičle.
Miha Zarabec in Žiga Mlakar sta bila osmoljenca tekme, junaka pa Luka Stepančić z odločilnim golom in nepremagljivi vratar Filip Ivić. Zagrebški trener Veselin Vujović, selektor slovenske reprezentance, je dobil taktično bitko na okopih proti Branku Tamšetu, čigar ekipa je bila zmedena in jalova, kadar je imela na igrišču moža ali celo dva več. Kar trije streli prek celega igrišča niso našli poti do praznih vrat.
Ko se je po dolgem pogovoru v slačilnici Tamše vendarle pojavil na novinarski konferenci, je priznal, da je bil to najbolj bridek poraz v njegovi trenerski karieri: »Žal se je zgodil v najslabšem trenutku in na tak način. Imeli smo priložnost ne samo za točko, ampak za zmago, pa se ni izšlo,« je razplet obžaloval Tamše, ki se je tokrat odločil za obrambno različico 6-0: »Obramba je bila dobra, tekmo smo izgubili v napadu. Kakšnih 55 minut smo bili v vodstvu, na koncu pa smo se zaradi slabe realizacije ob števillčni prednosti premagali kar sami.«
Celjani so v 15. derbiju z Zagrebom doživeli osmi poraz, po sezoni 2008/09 drugega v svoji dvorani. Prvič v tej sezoni so ostali praznih rok in poraz je bil podobno boleč kot decembra lani proti Montpellieru, ki jim je vzel možnosti za napredovanje v izločilne boje. Sobotni še ni bil usoden, saj je šlo šele za drugo tekmo od 14, a zgodil se je na domačem igrišču proti neposrednemu tekmecu v skupini A. Zlatorog presenetljivo ni bil poln, je pa ponujal primerno kuliso za spektakel. Večkrat se je zazdelo, da se bo razpletel po želji navijačev. Celjani so trikrat ušli za tri gole, enkrat celo za štiri (15:11), še dobrih 12 minut pred koncem je na semaforju pisalo obetavnih 19:16. Pa so vsakič tekmecem dopustili, da so jih ujeli in na koncu tudi prehiteli. Ključni trenutki so se začeli pri 19:17. Takrat je povratnik po poškodbi Zarabec prikazal eno od mojstrovin in na črti našel osamljenega Blaža Blagotinška, čigar zadetek pa je bil razveljavljen zaradi prestopa. V naslednjem napadu je tudi Zarabec poskusil s strelom v prazna vrata, a je žoga na splošno začudenje šla mimo vratnice.
Boginji Fortuni je bilo tedaj dovolj in je v zadnjih desetih minutah palec dvignila borbeni in vztrajni ekipi Zagreba, v kateri ni bilo treh pomembnih igralcev, tudi kaznovanega kapetana Zlatka Horvata. Blaž Janc je sicer še zadel za 20:18, toda to je bil tudi zadnji gol Celjanov, ki v zadnjih osmih minutah niso znali premagati Ivića. Najprej je ubranil strel celjskemu Iviću, Šimetu, nato po izenačenju na 20:20 Zarabcu in Mlakarju, po odločilnem golu Stepančića pa še sedemmetrovko Zarabcu, ki je za nameček obnovil poškodbo stegenske mišice. Ob tem je sicer izsilil še eno izključitev, toda tudi to ni bilo dovolj. V igri šestih proti štirim je Ivić še enkrat prelisičil Mlakarja. V minuti odmora 17 sekund pred koncem je Tamše sicer dal drugačna navodila, vendar zaman, Mlakar je v slogu soigralcev bolj razmišljal s srcem kot z glavo in žoge ni posredoval do Janca na krilu.
Vujović, ki se je v prvem kolu veselil zmage proti Kielu, se po trdi in za oko ne preveč privlačni tekmi ni šopiril: »Ko smo ostali s štirimi igralci v polju, sem se že sprijaznil z remijem, ki bi bil morda še najbolj pravičen. To je bila rokometna vojna, vendar v mejah korektnega. Celju privoščim, da se skupaj z nami prebije v osmino finala. Mi smo naredili dva velika koraka in zdaj mirno pričakujemo Veszprem.«
Mladi Zagrebčani so bili višji in močnejši, včasih so proti njim celjski fantje delovali kot palčki, zlasti ko sta obrambni zid skupaj napadala David Razgor in Zarabec: »To je bila nujnost, saj je igra na trenutke postajala preveč statična, kar je bila voda na zagrebški mlin. Nekaj časa je delovalo, je pa tudi botrovalo nekaterim dragim napakam,« je pojasnil Tamše, ki mu športna sreča v ligi prvakov ni tako naklonjena kot na domačih prizoriščih.
Urban Lesjak je nosil breme v domačih vratih in delo opravil zelo dobro, a to ni bilo dovolj: »Globoko smo razočarani, toda moramo se čim prej pobrati. Zagrebčane smo stalno vračali v igro in naivno zapravljali priigrano. Ni časa za jokanje, strniti moramo vrste in v soboto storiti vse za zmago proti Poljakom.«
