Tiskane izdaje
Celje – Slovenci so iztržili točko proti Švedski in storili še en korak k EP, a ob tem si ne gre zatiskati oči, da reprezentanca že lep čas ne kaže želene podobe. Njene letošnje predstave so vodstvo RZS prisilile k razmisleku o smiselnosti morebitnih sprememb, tudi razrešitve selektorja Borisa Deniča.
Denič je pred štirimi leti in pol začel selektorsko pot v celjskem Zlatorogu in morda jo je v hramu slovenskega rokometa v nedeljo tudi sklenil. »Vse možnosti so odprte,« je bil po remiju, ki ga je po izteku igralnega časa s 13. golom pristreljal Dragan Gajić, skrivnosten Franjo Bobinac, predsednik Rokometne zveze Slovenije, razočaran, ker Slovenija znova ni navdušila z igro in pristopom. »Stvari moramo prespati in se potem po posvetu s stroko odločiti, kako in kaj,« je še dejal Bobinac, ki naj bi se v teh dneh sešel s člani ožjega predsedstva.
V reprezentanci, sestavljeni skoraj izključno iz legionarjev v močnih evropskih klubih, nekaj res močno škriplje. Letos je Slovenija odigrala že 14 tekem in samo proti Makedoniji v četrtfinalu SP v Katarju ter v prvem polčasu proti Belorusiji v predtekmovanju navdušila, sicer pa imela težave tako v obrambi kot v napadu. Od hitre igre, ki jo je krasila na EP 2012 in SP 2013, je ostalo bore malo, nasprotnih napadov, tako ključne prvine v sodobnem rokometu, je le še za vzorec. Očitno je tudi Bobinac, ki se je že večkrat postavil v bran Deniču, denimo po stožiškem šoku z Belorusijo, zaradi katerega je Slovenija izpustila lansko EP na Danskem, ter tudi porazu v Ukrajini, začutil, da stvari ne tečejo v pravo smer. Denič je zaradi vztrajanja pri enih in istih igralcih izgubil del zaupanja nadrejenih. Nekaterim je šla v nos tudi njegova vehementna izjava, da Švedi, dobitniki 19 odličij z velikih tekmovanj, ne bodo našli izhoda iz dvorane po tekmi v Sloveniji. Zdi se, da so se ga bolj razveselili domači fantje ...
Treba si je spet zastaviti vprašanje, kakšen je sploh doseg Slovenije in kaj so njeni realni cilji. Reprezentanca je brez klasičnih »bekov«, ki razbijajo obrambe z devetih in desetih metrov, precej limitirana v primerjavi s konkurenco, svojo »tržno nišo« pa je našla v hitrem prenosu žoge med spretnimi zunanjimi igralci, ki ga Denič slikovito označuje kot – kvačkanje. Slovenija si je tako »prikvačkala« dobre rezultate na treh tekmovanjih in izpustila eno. Gotovo se bo uvrstila na EP na Poljskem in opravila osnovno poslanstvo: stalnost uvrščanja na velike turnirje. Še vedno je tudi v igri za OI, kar je tudi glavni cilj Deničevega mandata, ki se bo iztekel prihodnje leto.
Medtem ko so rezultati še naprej dobri, se iz letala vidi, da reprezentanca ne raste več, temveč pada. Zdaj se poraja dilema, ali vanjo vliti svežo kri in morda celo žrtvovati vidno uvrstitev na januarskem EP v luči kasnejših kvalifikacij za OI (in potem predvidoma tudi v Riu); ali pa čakati, da se ta zgodba bodisi postavi na noge in doseže nov vzpon bodisi povsem razpade. Je morda v štirih letih in pol prišlo do zasičenosti, sta se Denič in pomočnik Bojan Čotar skupaj z Zormanovim »Hero Teamom« izpela in je potreben nov veter? To je vprašanje, ki terja resen premislek, odločitev je v rokah vodstva RZS in strokovnega sveta. Zamuda s (pametno) pomladitvijo bi lahko bila še bolj škodljiva kot preuranjena. Bobinac in njegovi pa vedo, da si Denič ne pusti soliti pameti, kdo lahko igra v izbrani vrsti in kdo (še) ne.
Ko niti strokovni štab ne ve več, kaj je v resnici narobe, je nekaj zares narobe. »Stalno se borimo sami proti sebi, ne vem zakaj, saj za to nimamo nobenega razloga. Preveč smo v krču, včasih igramo s srcem brez pameti, včasih obratno. Zakaj smo si oprtali tako velik nahrbtnik, mi ni jasno. Če bi bil mlajši, bi šel študirat psihologijo. Kot človek in trener se ves čas sprašujem, čemu te bariere v glavah. Fantje so v svojih klubih v vrhunski formi in po dveh lažjih treningih bi morali s Švedi odigrati dve dobri tekmi, če ne vrhunski. A ni bilo tako, zakaj, ne vem, a nekaj ni v redu,« se je čudil Denič, ki je po tekmi na Švedskem na resnem pogovoru z igralci zagrozil, da bo odstopil, če Slovenija ne bo premagala Švedske. To je bil kajpak le eden od njegovih motivacijskih prijemov. Nekoč so igralci požirali njegove besede, zdaj, ko imajo urejene klube in trdne pogodbe, se zdi, da jim gredo pogosto skozi eno uho notri in skozi drugo ven. Na Švedskem so se vsi dogovori v hipu izgubili v dvorani, podobno je bilo v Celju.
Če se bodo Bobinac in njegovi prišepetovalci odločili za spremembo, bi bila logična in legitimna odločitev za Branka Tamšeta, serijskega zbiralca domačih lovorik, čigar Celje z bistveno skromnejšim igralskim kadrom goji borben, všečen, hiter rokomet. Zanimivo, Denič in Tamše se bosta srečala že jutri v Zlatorogu, kjer bo v zadnjem kolu 1. SRL gostoval Maribor ...
