Tiskane izdaje
Resda je Katar te dni središče rokometnega sveta, a tudi po ostalih delih se rokometna žoga vrti dalje. Brumnov urnik v Makedoniji je v teh dneh natrpan s treningi, po tritedenskem premoru s soigralci pri Vardarju že trdo trenira za nadaljevanje sezone. Vročica svetovnega prvenstva ga tako (še) ni ujela, niti ga ni preveč črvičilo ob pripravah in odhodu slovenske reprezentance na Bližnji vzhod. »Ne razmišljam več o tem, osredotočen sem na klubske obveznosti. Spremljam sicer reprezentanco, vendar pa mi ni preveč hudo, ker me ni zraven,« je povedal levoroki krilni igralec, ki je svojo reprezentančno zgodbo zaključil na EP v Srbiji leta 2012, kjer mu je selektor Boris Denič namenjal zelo malo priložnosti. »To je bila moja lastna odločitev, ni šlo za konflikte, iskreno sva se pogovorila, povedal sem mu svoje stališče. Stvar je bila le v tem, da sem želel igrati. V nasprotnem primeru pa sem menil, da je bolje, da se umaknem in dam prostor mlajšim igralcem. Pač pride čas, ko si moraš reči, da je dovolj,« je povedal 32-letni Ljubljančan.
Nastop na SP je sicer nekaj časa še ostajal potencialna možnost, a ne v slovenskem dresu. Potem ko je videl, da z Deničem ne bosta našla skupnega jezika, se je namreč ponudila možnost, da bi zaigral za Makedonijo. »Pogovarjali smo se, ampak na koncu niti sam ne vem, zakaj je vse skupaj padlo v vodo. Rekli so, da me ne potrebujejo. Ne bom rekel, da mi je vseeno, zagotovo bi bil to zanimiv izziv zame, a po drugi strani je morda bolje tako, saj imam več prostega časa, ki ga lahko posvetim družini. Zato se niti ne obremenjujem s tem. Sem pa bil pripravljen pomagati in zaigrati, zakaj pa ne? Seveda bi raje zaigral za Slovenijo, ampak če ni bilo mogoče ...«
Seveda želi svojim nekdanjim soigralcem v Katarju vse dobro, stiskal bo pesti, da uresničijo želeni cilj. »Pričakujem, da preboj do četrtfinala ne bo težava, toda tudi ekipe nižjega kakovostnega razreda bodo gotovo močne. Tudi v osmini finala ne bo lahko. Treba se bo boriti, le to prinaša vstopnico za olimpijske igre. Mislim, da je ta cilj dosegljiv, kar bo več, pa bo velik uspeh,« je napovedal član olimpijske reprezentance leta 2004 in v ospredje postavil štiri velesile: Francijo, Dansko, Španijo in tudi Hrvaško. »Ostalih pet oz. osem reprezentanc, med katerimi je tudi Slovenija, pa je nekje v podobnem rangu. Pride lahko tudi do kakšnega presenečenja, seveda, a malo verjetno, teh nekaj reprezentanc igra toliko bolje od ostalih, da jih že vidim v polfinalu.«
Kot bi zavrtel čas nazaj
Dolgoletni ljubljenec na slovenskih rokometnih igriščih se je poleti leta 2013 prvič podal v tuj klub, potem ko je vrsto let igral na Prulah, v Celju in Cimosu. Odločitev za vzpenjajoči se makedonski klub ni bila težka in je bila ena najboljših v njegovi karieri. V Skopju se odlično počuti. »Nisem imel težav pri vklapljanju v ekipo, tu sem že imel nekaj prijateljev, denimo Alema Toskića, zelo hitro sem spoznal tudi vse ostale. Poleg tega je Skopje zelo sproščeno mesto, zabavno, ljudje so prijazni, zato se lahko nanj takoj navadiš, v enem mesecu lahko spoznaš celo mesto,« je povedal o selitvi in novih izkušnjah.
Kot je dejal, življenje v Makedoniji ni prav nič stresno, včasih ima občutek, kot da živijo v nekem drugem času. »Včasih je vse skupaj že kar malo preveč sproščeno. Ljudje radi jedo, pijejo, uživajo na soncu, ne obremenjujejo se s krizo, v kateri tako živijo že ves čas. Živijo iz dneva v dan,« je povedal Ljubljančan in dodal, da je »Slovenija v primerjavi z Makedonijo vendarle bolj urejena država, tukaj gredo stvari bolj počasi, a se tudi tega navadiš.«
Na Balkanu sicer zelo pogreša tudi morje, v katerega se je zaljubil med igranjem v Kopru. Ne odtehta ga niti tu in tam kakšen pobeg na Ohridsko jezero. »Bili smo že veliko naokrog in spoznali ostale dele države, a se večinoma naše življenje vrti okoli Skopja in Ohrida, ki je nekako kot naša Kranjska Gora. Ostalo niti ni preveč zanimivo, veliko je revščine in bede. V glavnem mestu se vse dogaja, tu je največ ljudi, študentov, turistov, sem prihaja večina na delo,« je še povedal o svojem makedonskem vsakdanu, katerega del je tudi njegova družina: žena Morena, sestra košarkarja Saše Ožbolta, s katero se je poročil lani poleti, štirimesečni sin Maj in francoska buldoginja Lima. »Vsi pravijo, da se ti po rojstvu otroka vse obrne na glavo, ampak se mi ne zdi. Vse se je spremenilo na lepše. Morda na začetku res ni bilo pravega spanca, zdaj pa mali spi celo noč, priden je, tako da nimamo težav.«
Šport št. 1
Skopje bo že kot rojstni kraj njegovega prvorojenca zanj vedno nekaj posebnega, tudi v njegovi športni karieri pa predstavlja pomembno poglavje. Njegovo moštvo igra v ligi prvakov, pa v ligi SEHA, v kateri soje lani postalo celo prvak. Rokomet je v mestu šport št. 1. »Vse se vrti okoli rokometa, seveda sta priljubljena tudi nogomet in košarka, a nimata takšne veljave. Zato te na vsakem koraku ljudje spoznajo, ogovorijo, čutiti je to pripadnost, ne samo klubskemu, tudi reprezentančnemu rokometu. Dvorane so polne in navijači neverjetni, nikoli si nisem predstavljal česa takšnega. Živijo za ta šport,« je še dejal pravi zvezdnik v Makedoniji, ki pa s svojim učinkom v tej sezoni ni preveč zadovoljen, a je med premorom trdo treniral za boljše nadaljevanje.
Do konca kariere še ima nekaj ciljev, vsaj še nekaj let si želi igrati na vrhunski ravni, seveda bo veliko odvisno tudi od zdravja. »Lahko, da se bom še kam preselil, a po drugi strani si želim ostati v Skopju, tu se počutim odlično. Ampak saj ni vse odvisno od mene, bomo videli, kako bodo na to gledali v klubu,« je dejal, obenem pa odkimal ob vprašanju o morebitni vrnitvi na slovensko rokometno sceno. »Težko verjamem. Morda v primeru, da ne bi našel kluba, a tudi tedaj bi skušal prej poiskati že kakšno drugo možnost v bližnjih državah. No, nikoli ne veš, a v današnji finančni situaciji pač vsi gradijo ekipe na mlajših igralcih,« je razmišljal Brumen, ki se je sicer z domačih igrišč poslovil z neprijetno izkušnjo v Cimosu, ki mu je ostal dolžan precej denarja. »Ne morem reči, da so spomini grenki, saj sem tam preživel šest čudovitih sezon, je pa res, da se na koncu stvari niso lepo izšle. V Sloveniji to žal postaja stalnica, vsi imajo ambicije postati evropski prvaki čez noč, nato pa se v parih letih vse zapre. Ni prvi in zadnji klub, ki je doživel takšno usodo, žal.«
