Hrvati so močnejši, ampak Slovenci imajo več rezerv

Ljubljana – Boljše reklame za današnjo revanšo v Zagrebu (20.15) si Hrvati ne bi mogli želeti. Tekma v Stožicah je res bila prijateljske narave, a ponudila je pravi sosedski derbi – borben, poln lepih akcij in golov. Ob koncu še dramo in za nameček še kanček dvoma o regularnosti izida 26:26.

Hrvati so bili prepričani, da je bil nesojeni gol Igorja Karačića dosežen pravočasno, toda srbska sodnika sta bila dovzetna za pripombe s slovenske klopi in zapisnikarske mize. Po obotavljanju sta ga na splošno zadovoljstvo občinstva razveljavila. Tudi ogled posnetka ni dal jasnega odgovora in končalo se je s prijateljskim remijem. Prav zanimivo, kako močna čustva lahko sproži pripravljalna tekma, kaj bi bilo šele, če bi se Slovenija in Hrvaška srečali na januarskem euru na Hrvaškem. To se sicer ne more zgoditi pred polfinalom v zagrebški Areni, kjer bo danes nov spektakel.

Hrvati so delovali boljše, že pogled na hruste in zvezdnike uglednih klubov je naganjal strah v kosti. Selektor Lino Červar na prvi resni tekmi, odkar je znova prevzel »kavboje«, ničesar ni prepuščal naključju in ni eksperimentiral. Če bi imel še zdravega Domagoja Duvnjaka, bi imel popolno postavo ob domnevi, da je Marko Kopljar daleč od stare forme. V reprezentanco je tudi vrnil veterana Igorja Vorija in Mirka Alilovića. Na drugi strani bo Vujović na EP gotovo odpeljal precej drugačno reprezentanco, kot jo je zbral na tokratni akciji. Če bo vse po sreči, bo tja vzel zdaj odsotne Boruta Mačkovška, Jana Grebenca, Vida Kavtičnika in Jureta Dolenca, morda tudi Vida Poteka in Matevža Skoka in še koga. Je pa preizkusil več svežih obrazov, debitirala sta njegova koprska varovanca Dani Zugan in Aleks Vlah, slednji je presenetljivo igral v ključnih trenutkih zanimive tekme. Danes naj bi v Areni priložnost dobili še mladeniči, ki so v trenirkah greli klop – Urh Kastelic ter novinca Jaka Malus in Grega Okleščen.

Naj bo pošteno ali ne, dobro je, da se je Slovenija izognila porazu. Ta bi vrgel nekaj sence na lep dogodek pred tem, ko so se zbrani poklonili legendam, ki so zaznamovale slovenski rokomet v dobrih 25 letih samostojnosti. Na RZS še vedno letijo bolj ali manj upravičeni očitki, toda predsedniku Franju Bobincu in pisarni na Leskoškovi 9e gre priznanje, da so dogodek izpeljali, kot se šika. Še posebej lepa je bila gesta, da je šel ves izkupiček za zdravljenje nesrečnega nekdanjega reprezentanta Nenada Stojakovića pri njegovem boju, da bi spet lahko hodil.

Če se vrnemo k tekmi, za Slovence je bil razplet skoraj tako sladek kot zmaga. Niso bili zaverovani vase, ko so se odpeljali iz bližnjega hotela na Dunajski cesti proti naši največji dvorani. »Priznam, da sem bil kar malce v dvomih, saj v tem tednu nismo bili najboljši, selektor nas je nekajkrat pošteno okregal,« poreče Miha Zarabec, ki je na trenutke pokazal, zakaj ga je zaposlil veliki Kiel: »Igrali smo srčno in izvlekli naš trenutni maksimum. Tekme s Hrvaško so vselej na nož. Pomembno je, da nismo izgubili na domačih tleh. Tudi v Zagrebu bomo pokazali zobe!«