Iz naslonjača kar v udarno sedmerico

Doslej pogosto prezrti desni zunanji igralec David Miklavčič verjame, da se bo Slovenija izkazala na EP.

Objavljeno
15. januar 2016 00.46
Peter Zalokar, poročevalec
Peter Zalokar, poročevalec
Vroclav – David Miklavčič je na priprave reprezentance prispel kot razočarani član neuspešnega francoskega prvoligaša Tremblaya in se zdel obsojen na vlogo hvaležnega »sparing partnerja«, ki bo EP spremljal iz naslonjača. V treh tednih je Grosupeljčan prepričal selektorja, ki mu je sprva namenil obrambne vloge, a se bo po poškodbi Jureta Dolenca na levorokega »Mikija« moral zanesti tudi v napadu.

V pričakovanju objave zadnjega seznama Veselina Vujovića je bilo veliko negotovosti in tudi po tem so se zgodile stvari, ki so premešale karte. Kako je to vplivalo na ekipo tik pred zdajci?

Vsekakor to niso stvari, ki bi si jih selektor ali mi želeli, a moramo razmišljati o sebi, naši igri in tekmecih. Zdaj ni čas, da bi se obremenjevali s tem, kdo je šel in kdo ni šel na Poljsko. Tudi če bi zunaj moštva ostal moj najboljši prijatelj, si ne bi belil glave in bi skušal dokazati, da sem vreden zaupanja in da lahko koristim reprezentanci.

Ekipni duh torej zaradi teh pretresov ni ogrožen.

Res je, da je bilo v prvem trenutku kar nekaj osuplih obrazov, saj nihče ni pričakoval, da bodo izpadli igralci, kot je Dragan Gajić, ki je bil vedno zraven. Prišlo je do določenega šoka. A nič ni bilo v naši moči, da bi kaj spremenili. Zdaj pa vidimo, kako so se stvari obrnile: pride poškodba in spet si zraven. V rokometu moraš biti vedno pripravljen na klic. 'Gajo' se je lepo odzval in spet imamo vrhunskega strelca. Ne bi trdil, da je vse skupaj načelo ekipo, vsekakor pa takšni stresi čisto pred odhodom niso ravno koristni. Na srečo imamo še nekaj časa, da se osredotočimo na prvo tekmo.

Kaj pa glede vas, ki ste igrali samo na EP 2012 v Srbiji, pa še tam bolj za vzorec, SP 2013 pa izpustili zaradi poškodbe? Je od začetka priprav naraščalo ali kopnelo prepričanje, da boste prišli skozi zadnje sito?

V bistvu se s tem vprašanjem niti nisem preveč obremenjeval, morda so se bolj ljudje okrog mene. Rekel sem si, selektor bo že znal oceniti, ali sem dovolj dober ali ne. Kar znam, znam, trudil sem se po najboljših močeh in si govoril, če bo dovolj, bo, če ne, pa si tudi ne bom mogel ničesar očitati.

Selektorja ste naposled prepričali.

Vesel sem, da sem zraven. Večkrat sem že izpadel in vsekakor je to zame – kot igralca, ki je že malce v letih (32., op. p.) – veliko priznanje.

Slovenija se z Vujovićem poslavlja od »kvačkanja«, kot ga je imenoval bivši selektor Denič, saj so prednost dobili težji in višji igralci. Ocenjujete, da potrebujemo več te surove moči za velike dosežke?

Saj se v bistvu niti ni veliko spremenilo, tudi prej smo iskali rešitve, kako preprečiti, da bi se od obrambnih zidov odbijali kot muhe. Razlike so v malenkostih. Vujović je ocenil, da ob kreativnosti potrebujemo tudi enostavnejše rešitve. Zlasti proti boljšim tekmecem, ki praviloma igrajo obrambo 6-0, ne moreš storiti veliko brez klasičnih visokih strelcev z razdalje, zato se je malce drugače odločil. Že prej pa je govoril, da bo prednost dajal igralcem, ki so koristni tudi v obrambi.

Vam je bržčas prav to prineslo vozovnico za Vroclav.

Seveda. Res pa je, da sem tudi v napadu pokazal nekaj znanja. Verjetno je selektorja prav ta kombinacija pripeljala do odločitve, da na EP popelje vse tri desne zunanje igralce. Žal je na koncu Dolenčeva poškodba vse skupaj podrla. Ostala sva jaz in »Vidko« (Vid Kavtičnik) in videli bomo, kam nas bo to vse skupaj pripeljalo.

V kakšnem stanju torej Slovenija pričakuje EP?

Težko je reči, prvenstvo je dolgo, veliko je težkih tekem. Če hočeš karkoli storiti, moraš zmagovati v seriji in ne le tu in tam. Vsakič gre ne le za telesni, ampak tudi – in predvsem – čustveni napor. Igralci se trudimo zdržati vse te obremenitve. To je velik izziv za ekipo in vsakega posameznika. Največ je vsekakor v glavah.

Kaj pričakujete od Poljske 2016?

Seveda si vsi želimo, da bi se Slovenija še enkrat uvrstila med dobitnice kolajn. Osnovni cilj je, da se prebijemo iz skupine. No, ko ti to uspe, se pač ne moreš zadovoljiti. Vemo, da se v drugem delu križamo z dokaj ugodno skupino D (Danska, Madžarska, Rusija, Črna gora) in imeli bi dobre možnosti za dodatno zbiranje točk. Potem tudi polfinale ni več daleč …