Izjave po tekmi: »Sloveniji smo dokazali, da imamo jajca«

Pariz - Po veličastni zmagi proti Hrvaški so slovenski rokometaši le težko ubesedili vzhičenje in ponos, ki jih je preveval ob osvojitvi bronaste kolajne. Že takoj po tekmi in ob podelitvi bronastih kolajn so bili zahripani in čisto iz sebe, ob soočenju z novinarji pa so komaj čakali, da jo ucvrejo v slačilnico, v kateri se edino počutijo zares domače in kjer so si zares lahko dali duška.

Blaž Janc: »Ne vem, kaj naj rečem. Že proti Tuniziji smo pokazali, da smo ekipa in da se borimo do konca. Zdaj smo se spet borili do konca, verjeli vase, presrečen sem. Fantom kapo dol, tudi selektorju, vsi smo verjetli do konca v ta preobrat. V prejšnji sezoni so govorili, da se Köln nikoli ne bo ponovil (Veszprem je v finalu lige prvakov v zadnjih desetih minutah zapravil zmago, op. p.), danes se je to ponovilo. Presrečni smo.«

Urban Lesjak: »Najraje bi sedel na kavč in si ogledal zadnjih pet minut tekme in se morda sploh zavedel, kaj nam je danes sploh uspelo. Vsa čast fantom, vsa čast vodstvu reprezentance. Dvainpetdeset minut, petinpetdeset minut, ne vem niti sam, v zaostanku. Bili smo tri metre pod zemljo, ampak nekje smo še videli eno majhno pikico svetlobe. Zavedali smo se, da takšne priložnosti zlepa ne bomo imeli. Zato smo dali od sebe vse in še več, kar premoremo. Verjeli smo vseh 60 minut, če bi bilo treba, bi verjeli 70 minut, 80 ... Vse čestitke Hrvaški reprezentanci, ampak dve tako težki tekmi v 24 urah je zares nemogoče zdržati.«

Borut Mačkovšek: »Mateju (Gabru) sem ob zadnjem hrvaškem napadu rekel, na sredini ne bova dobila gola. Če že, naj meče krilo. Mogoče si ti mlajši hrvaški rokometaši v zadnjih trenutkih niso upali streljati, poskušal je Duvnjak in ponosen sem, da mi je uspelo blokirati strel. Zelo sem vesel. moj zadnji gol in moj zadnji gol so nagrada za moje soigralce, ki sem jih pustil na cedilu proti Franciji. Kar smo danes prikazali je dokaz, da smo postali prava ekipa. Med prvenstvom si nismo smeli dati duška, ker je gospod selektor zelo strog in tega ne dovoli, zdaj pa nas nihče ne ustavi.«

Matevž Skok: »Moj vzklik ob koncu je izpričeval ves napor, žalost, trpljenje in vse skupaj. To je plačilo za naš enomesečni trud. Ni ga denarja, ki bi prinesel takšno veselje kot bronasta kolajna. Mogoče se nekateri mlajši igralci, ki so se šele priključili, še ne zavedajo pomena te zmage. Mi smo verjeli v to, ampak treba je imeti veliko sreče, veliko stvari se morajo iziti v tvoj prid, da se zgodi nekaj takega. Morda nekateri niso verjeli v nas, mi smo zdaj vsej Sloveniji pokazali, da imamo 'jajca'.