Jovičič: Pretep in disciplina

Ljubljana – Slovenski rokometaši se z veseljem spominjajo le redkih tekem s Francozi. Na velikih tekmovanjih se bodo z njimi pomerili na »jubilejni« 10. tekmi, doslej pa so zmagali le na domačem EP leta 2004. Nekdanji reprezentant Zoran Jovičič, ki je na SP 2005 v Tuniziji doživel grenkobo usodnega remija z »galskimi petelini«, je prepričan, da bi bila bilanca boljša, če bi Slovenci le bolj verjeli vase. Brez tega tudi drevi ne bo šlo.

Kljub šestim porazom s Francijo je Slovence bržkone najbolj peklil neodločeni izid v Tunisu (26:26). Z zmago bi se tedanji izbranci selektorja Slavka Iveziča uvrstili v polfinale, točka pa je bila dovolj le za tekmo za 11. mesto … Čeprav so bili to drugi časi, z drugačnim tekmovalnim sistemom (dvema skupinskima krogoma), je že tedaj igrala kopica reprezentantov, ki se bodo udarili tudi danes. Uroš Zorman je Francozom zabil 7 golov, Jure Natek 4, Vid Kavtičnik 2, slovenske barve sta branila tudi Gorazd Škof in David Špiler, Francija pa je še sestavljala rod osvajalcev, ki je v naslednjih letih pokoril svet – slovenski krvniki so bili tudi Nikola Karabatić (5 golov), Daniel Narcisse, Jerome Fernandez (2), Michael Guigou (8) in Thierry Omeyer.

»Takrat smo imeli lepo priložnost, a sva z Matjažem Brumnom zgrešila dva odločilna strela. Moj reprezentančni rod je sicer doživel veliko takšnih tekem, ko smo bili za gol ali dva oddaljeni od velikega dosežka. Kovali smo pot proti vrhu, škoda, da nismo dosegli vsega, kar bi morali glede na kakovost, ki smo jo imeli. Zamudili smo marsikaj. Nismo imeli nekoga, ki bi nam dovolj dvignil samozavest in merila za uspešnost. Slovenski problem je bila miselnost, hitro smo vrgli puško v koruzo. Poleg tega je bilo tedaj premalo poudarka na obrambi, to je bila napaka domala vseh naši trenerjev,« se je v preteklost ozrl Jovičič, ki iz nesrečnega remija izpred desetih let vleče tudi pozitivne vzporednice.

»V letih 2004 in 2005 smo imeli tudi igralce, ki so verjeli do konca, to je ključ vsega. Katarski četrtfinale s Francozi bo zanimiv predvsem, če bodo fantje verjeli v to, da lahko zmagajo. Tekmeci so resda močnejši, a se bo treba spopasti z njimi, ne pa jih gledati, kot da so vesoljci. Če se bodo 'stepli', igrali potrpežljivo, osredotočeno in disciplinirano, če bodo vsak trenutek vedeli, kaj morajo početi na igrišču, potem bodo imeli možnosti. Če bo končnica izenačena, se bodo tudi olimpijskim prvakom zatresle roke,« bivše soigralce in naslednike bodri 39-letni nekdanji igralec na levem krilu, ki je uspešno skočil v trenerske vode. Dokončal je izobraževanje »master coach« in prosluli koprski klub vodi nazaj v prvo slovensko ligo.

Ob tem ga ne skrbi, da bi Slovenija delovala tako neprepričljivo kot v uvodnem delu prvenstva: »Slabše predstave me niso presenetile, rastemo skozi turnir, kar je le dobro. Nekoč smo velika tekmovanja začenjali vrhunsko motivirani in na vso moč, nato pa padali, ko so bile na vrsti najbolj pomembne tekme. Ta ekipa ima dovolj izkušenj in ve, kaj dela.«