Karabatić: Doma nova priložnost

Rio de Janeiro – Slovenskim rokometašem je v majhno tolažbo, da so jih z OI izločili prvaki iz Danske, ki so po slabšem uvodnem delu postali nezaustavljiva lokomotiva, v kateri je bil strojevodja Mikkel Hansen. Francozi so izgubili prvi finale po 23 letih in imajo v rokah le še naslov svetovnih prvakov, ki se mu na svojem mundialu čez manj kot pet mesecev ne bodo odrekli.

Luka Karabatić se je v francoski obrambi skupaj z bratom Nikolo boril kot lev in bil med prvimi, ki je po podelitvi kolajn z dvignjeno glavo prikorakal pred številčno sedmo silo iz domovine, čeprav je imela pripravljenih neprijetna vprašanja, potem ko se doba »Les Experts« očitno končuje. »Želeli smo osvojiti olimpijski trojček, a nam ni uspelo. Malo sem razočaran, to je bil finale in ko ga izgubiš, ne moreš biti vesel. Igralci, ki so tukaj veliko dalj časa kot jaz, poraze še težje prenašajo, saj so vajeni zmagovati. Ni nam lahko, vendar sčasoma bomo dojeli, kaj imamo okrog vratu. Tudi srebrna je lepa barva. Lahko smo ponosni, ker smo domovini priborili še eno odličje. Takšen je šport, ne moreš vselej zmagovati. Vsake štiri leta se je ekipa malo spremenila, prihajajo novi igralci in mislim, da smo v zadnjem obdobju naredili nekaj dobrih stvari. V finalu nam je malo zmanjkalo, določene podrobnosti nam niso šle na roko,« je uvodne misli strnil Luka Karabatić in prikimal ugotovitvi, da so njegovemu bratu Nikoli ob koncu pošle moči, dve njegovi napaki sta bili usodni … »Na koncu se je videlo, da je utrujen. Vložil je veliko čustev in energije, bil steber obrambe in nosilec igre v napadu. Ni bil edini, ki je delal napake.«

Ko so Francozi lani v Katarju osvojili SP, so drugič združili vse tri velike lovorike. Od takrat so najprej izgubili evropski primat, zdaj še olimpijskega. Svetovnega se bodo na domačih tleh oklepali z vsemi štirimi, prvenstvo bo zadnje za nekaj dolgoletnih nosilcev igre, kot so poleg Nikole Karabatića (32 let) še Daniel Narcisse (36), Michael Guigou (34), Luc Abalo (32) in vratar Thierry Omeyer (39).

»To je super, da bodo lahko na svojih tleh odigrali še eno veliko tekmovanje in se dostojno poslovili od navijačev. Toliko so dali francoskemu rokometu, da se to spodobi. Upam, da bomo januarja ustvarili še en velik uspeh za državo.«

Drugačno razpoloženje je bilo v danskem taboru. Jannick Green, soigralec Marka Bezjaka v Magdeburgu, v finalu ni pustil močnega pečata, saj je imel v vratih prednost Niklas Landin, toda veliko dobrega je postoril prej, nenazadnje je Slovencem v drugem polčasu vzel še zadnji kanček upanja na uspeh. Zadoščenje je bilo zato ogromno. »Občutki so neverjetni, ne znam jih dobro opisati. Nekaj čudnega se dogaja v mojem telesu in glavi. Tako smo veseli, delali smo trdo, igrali vse boljše in z malo sreče stopili na vrh.«

Breme poražencev v zadnjih dveh finalih, SP 2013 in domačega EP 2014, ni bilo pretežko. »Že res, da smo doživljali visoke poraze, toda dobro veste, da je Danska dvakrat osvojila EP (2008 in 2012, op. p.), zato zna zmagovati. Ta uspeh je vreden še več. Francozi so odlična reprezentanca, toda nikdar nismo nehali verjeti v zmago, tudi ne, ko so nas v večjem delu prvega polčasa nadigrali. Na srečo smo imeli Mikkela, ki nas je izvlekel iz težav in je prelisičil to granitno obrambo. Ko so se v drugem polčasu Francozi osredotočili nanj, pa se je drugim odprlo več prostora,« je Hansena, soigralca bratov Karabatić in še mnogo francoskih reprezentantov iz Pariza, hvalil Green: »Že vrsto let je eden najboljših igralcev na svetu in zdaj je vzel, kar mu pripada. Je pravi vodja te ekipe.«

Pred tekmo s Slovenijo so iz danskih logov prišle informacije, da ekipa ne najde skupnega jezika z islandskim trenerjem Gudmundurjem Gudmundssonom in Green jih ni zanikal: »Bilo je nekaj iskric. V prvem delu smo igrali slabo in morali smo se resno pogovoriti. Razčistili smo nekatere stvari, naredili nekaj sprememb in potem je steklo, kot mora. Jaz lahko samo rečem, da je Gudmundur zelo dober trener.«