Tiskane izdaje
Ob začetku trinajstega evropskega prvenstva se velja najprej spomniti, da je Slovenija od samostojnosti na vsako kolajno morala čakati trinajst let. Najprej jo je dočakala na domačem EP 2004, potem lani na SP v Franciji. Mnogi si obetajo, da se bo pravljica nadaljevala že na Hrvaškem in se nadejajo ponovitve čudeža iz Pariza, vendar so takšna pričakovanja nerealna.
Tudi če bi imel selektor Veselin Vujović na razpolago vse najboljše igralce, bi bilo težko. Zdaj, ko ni Mateja Gabra in Jureta Dolenca in je Vid Kavtičnik le napol nared, bo toliko težje. Najmanj, kar potrebujejo fantje pred današnjo tako zelo pomembno tekmo z Makedonijo, je pritisk. Slovenija je reprezentanca, ki realno sodi na mesta med pet in osem v Evropi. Včasih konča nižje, kot je bilo nazadnje na Poljskem, tu in tam se ji posreči veliki met. Če se ozremo po sedmih igralnih mestih, sta le desno krilo (Janc, Marguč) in srednji zunanji (Bezjak, Zarabec) vrhunsko pokrita, pri vseh drugih se porajajo dileme, dvomi in skrbi. Vodilne reprezentance, kot so Francija, Hrvaška, Danska in Nemčija, teh težav nimajo.
Cilj tega rodu pod Vujovićevim vodstvom je preboj na OI v Tokiu leta 2020 in Hrvaška je prva postaja na tej poti. Uvrstitev v drugi del eura, ki prinaša še tri tekme v Varaždinu, bi Sloveniji omogočila status nosilke v junijskih kvalifikacijah za SP 2019, ki bo glavno olimpijsko sito. Krivično je od fantov terjati kolajno, dovolj bo, če bodo na igrišču pustili dušo, srce in telo. Če bi se z armado navijačev zadnji januarski vikend vrnili v Zagreb, bi bilo zares sanjsko. Četudi bi šlo za peto mesto kot pred 18 leti.
Slovenska rokometna reprezentanca je prispela v Zagreb. Foto: Roman Šipić/Delo
