Kopje leti dlje, ampak žoga zatrese mrežo

Tjaša Stanko predstavlja veliko upanje za slovenski rokomet. Nosilka slovenske reprezentance je tudi na svetovnem prvenstvu v Nemčiji.

ned, 03.12.2017, 10:00

Novinarji mi niso v napoto. Zavedam se, da igram v večjem klubu, v Evropi in reprezentanci.

Včasih človek pozabi, kako lep je svet športa. Doping, stavniške afere, sodniške krivice, nasilje na tribunah in drugi nepovabljeni gostje hitro zameglijo pogled. Zato pa vedno znova vero vanj vračajo športniki, pri katerih je takoj očitno, da so daleč nad vsem tem. Mednje spada Tjaša Stanko, biser slovenskega ženskega rokometa. Zanima jo samo žoga. Pri 20 letih bo ob Ani Gros nosilka igre Slovenije na svetovnem prvenstvu v Nemčiji.

Noge slovenske igralke so začele in tudi že končale reprezentančne kariero, ne da bi zaigrale na velikem tekmovanju. Vi ste kot najstnica debitirali lani na EP na Švedskem, zdaj začenjate SP v Nemčiji. Ni slabo, kaj?

Res je, že pri 20 letih bom imela za sabo že nastopa na evropskem in svetovnem prvenstvu. Želja vsake igralke je zastopati domovino na velikem tekmovanju. Žal mi je za vse, ki ne bodo igrale bodisi zaradi poškodb, odpovedi bodisi zaradi konca kariere. Vsaka odsotnost se nam bo poznala. Ampak tukaj so nove igralke, ki jih bodo nadomestile in počasi zavzele svoje vloge v izbrani vrsti.

Kako se lahko takšna vrhunska igralka, kot ste vi, rodi v Mariboru, nogometnem in tudi odbojkarskem mestu, vsaj kar zadeva ženski šport?

Težko rečem. V mariborskem klubu je veliko potencialno dobrih igralk, ampak večina jih obupa, še preden dosežejo najvišjo raven. Škoda, če vemo, da je Slovenija rokometna dežela. Pri moških imamo v Mariboru dobro ekipo, medtem ko v ženskem rokometu vlada pomanjkanje. Mogoče pa se čez nekaj let spet razvije kakšna igralka. Ne nazadnje je tudi Anja Frešer iz Maribora.

Vemo, da ste dolgo metali kopje. Vam je atletika dala kaj v rokometnem smislu. Morda top v desnici?

Kaj pa vem. Pri metu kopja je drugačna tehnika, trening je drugačen. Kljub vsemu je lahko bilo samo pozitivno, če nič drugega, sem pridobila telesno moč.

Kdaj pa je bil trenutek, ko ste dokončno spoznali, da je rokomet vaša življenjska zgodba?

To je bilo pred dobrimi tremi leti. Ugotovila sem, da nimam niti časa niti energije, da bi lahko dobro nastopala v dveh tako različnih panogah in hkrati zmogla še šolske obveznosti. Odločiti sem se morala za en šport in to je bil rokomet.

Ste zaradi njega dali šolo na stran?

Ne, zdaj študiram turizem v Ljubljani.

Prvo pogodbo ste podpisali v Zagorju, čeprav vas je že tedaj snubil Krim Mercator, in celo osvojili naslov državnih prvakinj. Menite, da je bilo prav, da ste se dve leti kalili v Zasavju, preden ste se podali v glavno mesto?

Vsi so bili šokirani, ko sem se odločila za Zagorje, in ne za Krim, ampak sama pri sebi vem, da je bila to prava odločitev. Tam sem se v dveh letih dobro razvila. Šla sem stopničko za stopničko in tako še zdaj gradim svojo kariero.

Ste zadovoljni na Krimu, ki je podobno kot Slovenija ekipa s potencialom, a še ni ob boku najboljšim? Prvi del sezone v ligi prvakinj se ni izšel po željah.

Zadovoljna sem v Ljubljani. Dekleta smo mlada, dobro se razumemo. Uroš (Bregar, trener Krima in selektor Slovenije, op. p.) nam zaupa. Imamo neko posebno povezavo, zato lahko dobro delamo in se razvijamo v zdravem okolju.

Bregar rad reče, da še ni treniral tako nadarjene igralke, kot ste vi. Ker je kljub mladosti že zelo dolgo v ženskem rokometu, je to velik kompliment. Vam takšne izjave godijo ali predstavljajo pritisk?

S takšnimi komentarji se ne obremenjujem, vsak, ki me gleda na igrišču, lahko presodi sam. Pohvale so lahko plus, ampak me ne smejo zavesti.

Odkar ste poleti prišli na Krim in zablesteli že na svoji prvi tekmi v ligi prvakinj, je večji tudi pritisk javnosti. Sedma sila vas že obletava, navijači želijo izvedeti več o vas. Kako se znajdete brez žoge v rokah?

Te zadeve poskušam čim bolj ločiti. Gre za normalne obveznosti v življenju športnika. Novinarji mi niso v napoto. Zavedam se, da igram v večjem klubu, v Evropi in reprezentanci. To pride zraven.

Izhajate iz športne družine?

Nismo znana športna družina, samo oče je nekaj časa igral košarko.

Imate doma v Košakih ob stari cesti proti Šentilju podporo? Verjetno so prišli tudi dnevi, ko ste želeli vreči puško v koruzo. Torej kopje ali žogo.

Doma me zelo podpirajo, vedno so ob meni v dobrem in slabem, zato sem jim zelo hvaležna.

Kje živite v Ljubljani?

V stanovanju za Bežigradom, klub plačuje najemnino.

Sami?

Da, nimam še fanta, če vas to zanima. (Smeh.)

Začenja se SP v Nemčiji, s kakšnimi cilji ste se odpravili v Trier?

Cilj je, da se prebijemo iz skupine v osmino finala. Gremo nabirat novo znanje, saj smo mlada reprezentanca. Vsaka od nas se bo potrudila po najboljših močeh. Nimamo izkušenj, imamo pa energijo, ki je prava. Borile se bomo in želim si, da bi prikazale dober rokomet.

Ta reprezentanca bo leta 2022 v Stožicah gostila evropsko prvenstvo, tiha želja je nastop na OI v Tokiu. Verjamete, da lahko v nekaj letih doseže ali preseže raven nekaterih prejšnjih rodov?

Moramo biti potrpežljivi. Res mi je žal, da na SP ne bomo nastopile v najmočnejši postavi, toda pomladitev nam lahko v prihodnjih letih zelo veliko prinese. Ko bo zraven še Elizabeth Omoregie, bomo še močnejše.

Imate vzornika, vzornico?

Ivano Balić. Bil je zelo dober igralec. Imel je občutek za žogo, igral je bolj za druge kot zase. To mi je zelo všeč.

Spremljate tudi druge športe? Morda nogomet, za koga navijate?

Spremljam, nimam pa svojega kluba.

No, spodobilo bi se že reči Maribor.

To pa vedno.

Prijavi sovražni govor