Mačkovšek osamljen grof

Celje – V celjskem klubu so uvrstitev v osmino finala rokometne lige prvakov videli kot idealno priložnost za dodatno nabiranje izkušenj. Po domačem porazu za devet golov se poraja skrb, da ni morda mladi ekipi zapustila več frustracij kakor koristnih spoznanj. Morda bo drugače na četrtkovi povratni tekmi na severu Nemčije, kjer pa so možnosti Celja Pivovarne Laško nične.

Celjska ekipa običajno prejema okrog 20 zadetkov. Včeraj jih je skoraj dvakrat več. To pove vse o tem, kakšne možnosti je imela za uprizoritev presenečenja proti morda najbolj vroči ekipi v Evropi, ki letos še ni doživela poraza. Vseeno najhujšega poraza v Zlatorogu nasploh (!) vendarle ni bilo pričakovati. Odlični dan mladega asa Boruta Mačkovška, ki je trinajstkrat sprožil strel in trinajstkrat zadel, je dobil grd madež.

»S svojim učinkom sem seveda zadovoljen. Takšen dosežek je zame mejnik. Ampak raje bi dosegel pet golov in bi to tekmo dobili. A Hamburg je pač Hamburg. Ima preširok izbor kakovostnih igralcev. Mi smo bili utrujeni, zdelale so nas tudi poškodbe (še posebej se je poznala odsotnost Mateja Lekaija, op. p.) in nismo imeli dovolj pomoči s klopi. Prva sedmerka je igrala 50 minut, kar je občutno preveč,« je imel po tekmi mešane občutke največji up slovenskega rokometa Mačkovšek, ta se poleti seli v Hannover. Ob njegovi zadnji predstavi se zdi njegova odškodnina 100.000 evrov kar smešno nizka. Glede na to, da bo ekipo zapustil tudi staroselec Alem Toskić, se poraja vprašanje, ali bo Celje lahko v prihodnji sezoni brez dodatnih okrepitev storilo korak naprej, kot si obetata trener Vladan Matić in direktor Roman Pungartnik.

Že pred koncem prvega polčasa, ko je bilo pri izidu 12 : 20 jasno, da skoraj polni Zlatorog ne bo dočakal podobnega slavja kakor jeseni proti Kielu, so bili namreč v rumeno-modrih dresih na igrišču golobradi mladeniči: v vratih Urban Lesjak (21 let), v polju pa David Razgor (23), Igor Žabič (20), Blaž Blagotinšek (19), Vid Poteko (21), Žiga Mlakar (22) in Gašper Marguč (22). Na drugi strani pa hrvaški velemojstri Domagoj Duvnjak, Igor Vori in Blaženko Lacković ter prvi strelec LP Hans Lindberg – njegov prvi zasledovalec Gašper Marguč ni dosegel gola iz igre – in odličen poljski strelec Marcin Lijewski. In za nameček v vratih Johannes Bitter, ki je tokrat zasenčil slaba Urbana Lesjaka in Matevža Skoka. A črnega dne jima pač ne gre preveč zameriti. Nobene pomoči nista dobila od obrambe, celjskega zaščitnega znaka, odkar moštvo vodi Srb Matić. V prvih 12 minutah ni domača obramba ustavila niti enega nemškega napada. Kljub temu je Sebastian Skube zadel za 5 : 4 in zdelo se je, da se v Zlatorogu obeta še en čudež. Tedaj pa so višji, težji, močnejši, boljši in bolj izkušeni Nemci pritisnili na plin ter z blagoslovom madžarskih sodnikov odbrzeli proti zasluženi in prepričljivi zmagi.

»Obramba je bila slaba. Tudi vratarja se tokrat nista tako dobro dopolnjevala kot vso sezono,« je razmišljal nesojeni junak tekme Mačkovšek, ki je v izjemno slabi predstavi pivovarjev vendarle našel eno dobro stvar, kar resnici na ljubo ni bilo prav lahko: »Bolje je, da se nam je to zgodilo v ligi prvakov kakor proti Gorenju v državnem prvenstvu, ki je vsekakor naša prioriteta. Liga prvakov je zgolj nagrada. Nihče ni verjel, da bomo prišli tako daleč. Dobili smo Hamburg, ki sodi med pet ali šest najboljših ekip na svetu. Ne verjamem, da bi ga premagali, tudi če bi igrali precej bolje.«

Izjemni Mačkovšek je sicer velik sanjač in to ga morda ovira v razvoju, a si vseeno ne dela iluzij glede možnosti za napredovanje v četrtfinale: »Bodimo resni, to je naš doseg. To sicer ne pomeni, da gremo v Nemčijo z belo zastavo. Mislim, da bi bila že boljši odpor in morda zmaga za en gol velik uspeh za to ekipo.«