Tiskane izdaje
O času žetve je govoril Roman Pungartnik ob štartu četrte sezone, odkar je Celje v luči recesije spremenilo strategijo in se naslonilo na svojo rokometno šolo. Kdo ve, ali je bila kriva prst, seme ali gnojivo, a jesenska žetev zamuja, moštvo ne deluje prepričljivo. Direktor Celja Pivovarne Laško upa, da je zadnja evroligaška zmaga v Ukrajini nakazala, da bo pridelek na koncu vendarle dober.
Kako kaže s to napovedano žetvijo?
Saj se je sezona šele dobro začela. Mi že žanjemo, a črto bomo potegnili na koncu. Res pa je, da bi nekatere stvari lahko bile bistveno boljše. Marsikje še škripa.
Začetni poraz v Velenju je pustil hude posledice in Celje je bilo dolgo časa v krču. Verjamete, da je zadnja zmaga pri Motorju iz Zaporožja napovedala uspešnejše nadaljevanje sezone?
Trener Vladan Matić verjame, da bo zmaga dala ekipi krila in da se je zavora, ki so jo igralci imeli prej, zdaj sprostila. Poraz proti Gorenju boli vse, saj smo tekmeca imeli na kolenih in spet zaradi starih napak izgubili. Toda hitro pozabljamo, da so mnogi naši igralci še pred dvema letoma igrali v mladinski ligi in se v vlogi favorita še ne znajdejo najbolje. Tudi celjskega dresa ni lahko nositi. Očitno so pregoreli v želji in jim je zmanjkala športna predrznost.
Predrznost je vendarle značajska poteza. Nekateri menijo, da v ekipi ni pravega vodje. Je Sebastian Skube, dirigent na igrišču, dovolj močna osebnost?
Glede na to, da igra na položaju srednjega zunanjega igralca, bi res moral biti podaljšana roka trenerja. Toda ekipa je tista, ki si izbere vodjo in čas bo pokazal, ali je Seba pravi oziroma, če si bo izboril tak status. Tukaj lahko potegnem vzporednico z drugim igralcem Vidom Potekom. On je bil še do včeraj pohleven fant, danes je že pravi poveljnik obrambi.
Skubetu kot še nekaterim igralcem po koncu sezone poteče pogodba, ga nameravate zadržati?
Takšne odločitve se bodo sprejemale decembra.
Boste trenerju Vladanu Matiću dovolili, da bo skupaj z Dejanom Perićem prevzel srbsko reprezentanco, ki jo januarja čaka nastop na EP, četudi ima v Celju dela vrh glave?
V soboto smo se odločili, da mu bomo šli na roko. Saj ne bo prvič, da bo imel trener dvojno vlogo. Matić nam je predstavil, kako si je vse skupaj zamislil, in nam zagotovil, da njegovo delo v klubu zaradi tega ne bo trpelo. Drži tudi, da v času EP naša ekipa ne bo kompletna. Seveda Matić s tem prevzema veliko odgovornost. Štejemo si v čast, da si je tako ugledno službo prislužil z delovanjem v Celju. Zadovoljni pa smo tudi, da je Perića vzel kot pomočnika in ne direktorja reprezentance, saj bi bilo to precej drugače.
Perićeva vloga tudi v vašem klubu ni povsem jasna. Zdi se, kot da je zdaj on prvi Matićev svetovalec.
Za Dejana je to velika razlika. Prej je bil na igrišču, zdaj je ob njem. Gotovo se še lovi, tudi Matić in jaz sva mu povedala, da bi kdaj od njega pričakovala kakšno reakcijo več. Toda Perić ima ogromno izkušenj, je zmagovalec in vodja, veseli smo, da je del strokovne ekipe.
Kakšna je potem zdaj vloga trenerjevega uradnega pomočnika Stanka Anderluha?
Tudi on sodeluje v vseh pogovorih, njegovo delo pa je najbolj vidno na treningih. Zelo je pomembno, da je on vse te igralce naredil in jih še najbolje pozna. S tem se vsi trije izvrstno dopolnjujejo.
Kakšen pa je po novem odnos med Perićem in dolgoletnim trenerjem vratarjev Hermanom Wirthom?
Herman ostaja trener vratarjev. Skrbi za vse selekcije. Bolj je prisoten na treningih, Perić pa na tekmah in pri analizah, ker ima več znanja v tehnično-taktičnem smislu.
Čemu ste ob takšni obilici strokovnjakov zaposlili še trenerja mladinske ekipe Branka Tamšeta?
Žalostno je gledati, kako tak vrhunski rokometni delavec, kot je Branko, čepi doma. Celjska rokometna šola je dominantna v državi, z Brankom pa bo še bolj. Verjamemo, da bo z njim med mladinsko in člansko ekipo še močnejša.
Danes imate sejo skupščine kluba, se obetajo kakšne spremembe?
To je redna skupščina, ki pač mora biti. Opravili bomo lepotne popravke v statutu, sicer pa nič posebnega.
Torej je s klubom vse v redu.
Glede na poročila vseh organov, bi rekel, da je. Strategija, ki smo si jo zastavili pred štirimi leti, je nekatera pričakovanja celo presegla. Gremo v pravi smeri in imamo še ogromno idej in volje.
Toda del navijačev vendarle ni navdušen nad nekaterimi odločitvami. Zamerijo vam, da ste se tako zlahka odrekli Alemu Toskiću, ki se je v Celju v šestih letih izkazal, čemu je prišlo do te odločitve?
Toskiću se je pogodba iztekla. Na drugi strani pa imamo na mestu krožnega napadalca tri celjske fante, reprezentante v svojih kategorijah, ki smo jim ponudili priložnost. Morali smo seveda tudi gledati na stroške.
No, govori se, da je bil Toskić pripravljen igrati tudi za majhen denar.
Ali lahko konkretno poveste, kakšen naj bi bil ta majhen denar?
Recimo okrog 2000 evrov na mesec.
Naj povem takole. Če bi Toskić rekel, da bi igral za 2000 evrov, bi mu dal desetletno ali kar dosmrtno pogodbo. Njegov menedžer je točno vedel, koliko smo bili pripravljeni ponuditi in ni želel odstopati od ničesar. Če bi tej številki 2000 dodali še par tisoč evrov, bi Toskić ostal v Celju. Tako pa ni privolil v znižanje.
Drugi igralci so se z znižanjem plač hočeš nočeš morali sprijazniti. O tem so izvedeli tik pred začetkom sezone. Je bilo morda tudi to krivo za slabši štart?
Ne verjamem, igralcem smo razložili, zakaj je do tega prišlo, in vsi so sprejeli ponujeno. Tudi sami so rekli, da v tem ne bodo iskali izgovorov.
Do znižanja je prišlo zaradi izpada sponzorskih prihodkov. V kolikšni meri je bilo to zaradi EP v košarki? Ali računate, da se bodo v kratkem sponzorji vrnili oziroma, da bodo prišli novi?
Mi smo dolgo opozarjali, kaj se bo zgodilo s tem EP v košarki. Ta ni vstopil na trg septembra, ampak že leto prej. Posledice bodo vidne vsaj še leto ali dve v vseh panogah. Mi s svojim pristopom skušamo privabiti nove sponzorje. Smo aktivni in agresivni in verjamem, da bomo tudi uspešni.
Seveda je največ odvisno od rezultatov, nazadnje je bil proti Rhein-Neckarju Zlatorog slabo obiskan, a v Celju je še vedno mogoče hitro sprožiti rokometno evforijo, kot je bilo lani po zmagi proti Kielu. Si jo lahko obetamo tudi letos?
Rezultat je vselej prvo merilo. Pa tudi pristop. Celjske publike pač ne moreš vleči za nos. Je pa razvajena, saj so tukaj standardi višji. No, kmalu bo prišel Veszprem, zatem še Zagreb, in v Zlatorogu bo spet tako, kot mora biti.
Celje kot rokometno mesto je dolgo krojilo rokometno politiko v državi, v zadnjem času pa se je povsem odmaknilo, v RZS nima predstavnika na nobeni funkciji. Je škoda, da Celje nima več vpliva?
Celje je edino, ki daje reprezentante iz slovenske lige. Ne rabi se iti politiko. Tudi v preteklosti je ni krojilo, kot si marsikdo misli. Mi želimo imeti vidno vlogo, toda v transparentnosti in poštenosti. Ne želimo si nobenih funkcij, želimo pa biti obravnavani enako kot ostali, kar pa žal nismo. Lahko gremo na konkretne primere. Pred dvema letoma je naš trener dobil hudo kazen, ker je stopil na igrišče, danes se takšne reči nekaznovano dogajajo na vsaki drugi tekmi. Mi tekme organiziramo na najvišji ravni in v tem nam noben slovenski klub ne seže niti do kolen. A smo bili doslej edini sankcionirani. Celju se dela krivica, ker se ga bojijo.
So ravno zaradi tega strahu klubi v prvi ligi raje kot vas za predsednika svojega združenja podprli človeka iz Ormoža, kluba, ki se s Celjem v ničemer ne more primerjati?
Točno to, klubi se bojijo sprememb, ne želijo napredka. Po eno strani se na veliko širokoustimo, kako močno ligo imamo, na drugi pa pešamo pri osnovnih zadevah. Klubi so med sabo skregani, pa si vseeno pravimo rokometna družina. Kandidiral sem zato, ker sem želel vpeljati nekatere dobre reči. Pripravil sem program, kako naj bi to izgledalo. Na predstavitvi so ga najbolj hvalili tisti, ki so potem glasovali proti.
Vas to še bolj prepričuje o smiselnosti vstopa v regionalno ligo SEHA, s katero ste se spogledovali že prej?
Celje nikdar ni skrivalo, da ga to zanima. Želimo kakovostno, zanimivo, marketinško podprto ligo. Želimo polne dvorane. Ljudje se sprašujejo, zakaj ni prenosov naše lige. Naj povem, da je to zato, ker jih klubi odpovedujejo. Smešno, toda resnično. Pišejo pisma, da ne želijo biti na televiziji, ker bi izgubili 20 gledalcev v dvorani. Lani je bilo Celje osemkrat na televiziji in vsi so govorili, da se spet silimo v ospredje. Ne, mi smo prenose sprejeli, ker so jih drugi odpovedali. Lahko se mečemo na glavo, ampak tekme s Sevnico pač ne zanimajo nikogar. Če bi bilo to drugačno tekmovanje, če bi bila tukaj ekipa iz lige prvakov, bi bila dvorana bistveno bolj polna. S tem ne bi pridobilo samo Celje, ampak vsi – tudi reprezentanca in rokometna zveza.
Kje vidite glavne težave?
V vseh državah razmišljajo, kaj bi bilo mogoče storiti za še večjo prepoznavnost rokometa. Tudi EHF in IHF delata ogromne korake naprej. Tujina pa opazuje Slovenijo in kaj naj si misli, ko izve, da ekipa, ki si je priigrala napredovanje v višji rang tekmovanja, ne želi nastopiti v njem. Lani je bila razlika med prvim in zadnjim 60 točk. Med drugim in četrtim malo čez 20. To pove, kje smo. Letos je slovensko ligo zapustilo vsaj 20 kakovostnih igralcev. Ko Celje pove naglas, da je nekaj narobe, pa mu vsi takoj nekaj očitajo. Opažamo, da vsi mladi igralci, ki so v Sloveniji in jih ni malo, nazadujejo. To se je nenazadnje odrazilo na reprezentanci. Vidimo, kam smo prišli, ker nimajo dovolj pravih tekem. Vemo tudi, kje je mladinska reprezentanca končala svetovno prvenstvo. Zato razmišljamo, da bi šli v neko drugo tekmovanje, saj si v Sloveniji nihče ne želi ničesar spremeniti. Medtem ko gredo vsi naprej, mi stopicamo na mestu.
